Vientiane (laoško ວຽງຈັນ – Viang chan, dobesedno »mesto sandalovine«) je glavno mesto Laosa in s približno 620.000 prebivalcev (po popisu leta 2015) največje mesto v tej celinski državi v Jugovzhodni Aziji. Stoji na zahodu države, na okljuku reke Mekong, ki je na tem mestu mejna reka s Tajsko.
Zaradi strateške lege na veletoku Mekong je zgodovinsko pomembno kot transportno središče, od normalizacije odnosov s Tajsko pa tudi središče mednarodne trgovine (pred tem je imelo ta status mesto Pakxé na meji z Vietnamom). Približno 20 km dolvodno stoji avtocestni most čez reko, odprt leta 1994. V preteklosti je gospodarstvo temeljilo na trgovanju z rižem, ki so ga pridelovali na intenzivnih plantažah v okolici, zdaj pa so v mestu prisotni tudi različni industrijski obrati. Poleg modernih upravnih, industrijskih in stanovanjskih zgradb je v Vientianu še mogoče videti tradicionalne lesene stavbe. Največja znamenitost je slavolok Patuxai, spomenik borcem za neodvisnost od Francije, ki spominja na pariški slavolok zmage, le da je okrašen s tradicionalnimi laoškimi motivi, poleg njega pa še različni budistični spomeniki.
Laošani so večinsko prebivalstvo, vendar večina govori lokalne jezike, razširjena pa je tudi francoščina. Opaznejša je še kitajska manjšina, ki se pretežno ukvarja s trgovino.
Etimologija
Vientiane je francoski črkopis, ki izhaja iz laoške besede Viangchan /wíaŋ tɕàn/. Ime se je prej pisalo ວຽງຈັນທນ໌ (v tajščini วียงันทน์), kasneje pa včasih zapisano ວຽງຈັນ. V Laoju se viang (ວຽງ) nanaša na 'obzidano mesto', medtem ko chan (ຈັນ, prej ຈັນທນ໌) izhaja iz sanskrtskega candana (चन्दन t͡ɕand̪ana/), "sandalovina". Nekateri menijo, da se nanaša na 'obzidano mesto lune', saj chan lahko predstavlja 'luno' in to je bilo prej pisno razločeno kot ຈັນທຣ໌. Druge romanizacije vključujejo Viangchan in Wiangchan.
Zgodovina
Do 6. stoletja so se v dolini reke Chao Phraya ljudstva Mon združila in ustvarila kraljestva Dvaravati. Na severu se je Haripunjaya (Lamphun) pojavil kot rival Dvaravatijev. Do 8. stoletja so se Monovi potisnili proti severu in ustanovili mestne države v Fa Daetu (kasneje Kalasin, severovzhodna Tajska), Sri Gotapuri (Sikhottabong) blizu Tha Kheka v Laosu, Muang Sui (Luang Prabang) in Chantaburiju (Vientiane). V 8. stoletju našega štetja je bila Sri Gotapura (Sikhottabong) »najmočnejša od teh zgodnjih mestnih držav« in je nadzorovala trgovino po vsej osrednji regiji Mekong. Mestne države so bile »politično ohlapno povezane, a kulturno podobne« in so po vsej regiji uvedle teravadski budizem od šrilanških misijonarjev.
Omembo imena Vientiane lahko vidimo na vietnamskem napisu vojvode Đỗ Anh Vũ iz leta 1159 med kmersko-vietnamskim spopadom. Napis pravi, da je leta 1135 Văn Đan (Vientiane), vazal Zhenle (Kmerskega cesarstva), napadel Nghe An in ga je vojvoda odbil; vojvoda je vodil vojsko, ki je napadalce preganjala vse do Vũ Ôn? (nepotrjeno) in se nato vrnila z ujetniki.
Sodeč po arheoloških dokazih je Vientiane nastal kot kmersko naselje okrog hinduističnega templja, kasneje pa so se na tem ozemlju naselili Laošani in v 14. stoletju je postal pomembno administrativno središče. Po legendi, ki je izpričana v laoškem epu Phra Lam Phra Lam, pa ga je ustanovil princ Thattaradtha, po tistem, ko mu je mitološko bitje naročilo, naj prestavi naselje z zahodnega na vzhodni breg Mekonga. Mesto je leta 1563 postalo prestolnica kraljevine Lan Xang. Ko se je njegov del leta 1707 odcepil kot samostojna kraljevina Vientiane, je mesto postalo prestolnica tega.
Prvi Zahodnjak, ki je poročal o obisku Vientiana, je bil nizozemski trgovec Gerrit van Wuysthoff, ki je leta 1641 odpotoval iz Phnom Penha po Mekongu gorvodno v iskanju priložnosti za trgovanje in razbitje monopola Portugalcev ter Špancev na tem območju. Kasneje so zaradi nedostopnosti in negostoljubnosti stiki z Evropejci za dve stoletji zamrli.
Kraljevino Vientiane je medtem priključilo sosednje Siamsko kraljestvo, Siamci so leta 1872 med zatrtjem upora Laošanov mesto požgali do tal. Območje je leta 1893 postalo del Francoske Indokine, nakar so Francozi mesto obnovili v kolonialnem slogu. Med drugo svetovno vojno so ga okupirali Japonci, po osvoboditvi in osamosvojitvi Laosa pa je sledilo burno obdobje in državljanska vojna, ki se je leta 1975 končala z razglasitvijo republike z Vientianom kot glavnim mestom.
Geografija
Mesto in njegova okolica ležita v nižavju, ki pokriva približno 4000 kvadratnih kilometrov. Vientiane se razteza sredi bujne podeželja več kilometrov vzdolž bregov reke Mekong, ki tvori mejo države s Tajsko. Od leta 1994 državi povezuje Most prijateljstva med Tajsko in Laosom, ki je bil prvi most, zgrajen čez spodnji tok Mekonga.
Mestna uprava upravlja pet okrožij in občin province Vientiane.
Mednarodne povezave
Vientiane ima uradne povezave (pobratena/sestrska mesta oz. mesta-dvojčki) z naslednjimi kraji po svetu:
- Bangkok, Tajska
- Chittagong, Bangladeš
- Phnom Penh, Kambodža
- Hošiminh, Vietnam
- Cirebon, Indonezija
Podnebje
Območje, kjer stoji Vientiane, ima tropsko monsunsko podnebje (Köppen Aw) z izrazito delitvijo na vlažno (maj–september) in sušno obdobje (preostali del leta). Vientiane je običajno vse leto vroč in vlažen, čeprav so temperature v mestu v sušnem obdobju nekoliko nižje kot v mokrem. Najnižja zabeležena temperatura je bila 2,4 °C januarja 1924, najvišja pa 42,6 °C aprila 2024.
| Podnebni podatki za Vientiane | |||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Mesec | Jan | Feb | Mar | Apr | Maj | Jun | Jul | Avg | Sep | Okt | Nov | Dec | Letno |
| Rekordno visoka temperatura °C | 35.6 | 37.8 | 40.0 | 41.1 | 38.9 | 37.8 | 36.1 | 37.2 | 38.9 | 38.9 | 34.4 | 33.4 | 41.1 |
| Povprečna visoka temperatura °C | 28.4 | 30.3 | 33.0 | 34.3 | 33.0 | 31.9 | 31.3 | 30.8 | 30.9 | 30.8 | 29.8 | 28.1 | 31.1 |
| Povprečna nizka temperatura °C | 16.4 | 18.5 | 21.5 | 23.8 | 24.6 | 24.9 | 24.7 | 24.6 | 24.1 | 22.9 | 19.3 | 16.7 | 21.8 |
| Rekordno nizka temperatura °C | 0.0 | 7.6 | 12.1 | 17.1 | 20.0 | 21.1 | 21.2 | 21.1 | 21.2 | 12.9 | 8.9 | 5.0 | 0.0 |
| Povprečna količina dežja mm | 7.5 | 13.0 | 33.7 | 84.9 | 245.8 | 279.8 | 272.3 | 334.6 | 297.3 | 78.0 | 11.1 | 2.5 | 1.660,5 |
| Povp. št. deževnih dni | 1 | 2 | 4 | 8 | 15 | 18 | 20 | 21 | 17 | 9 | 2 | 1 | 118 |
| Povprečna relativna vlažnost (%) | 70 | 68 | 66 | 69 | 78 | 82 | 82 | 84 | 83 | 78 | 72 | 70 | 75 |
| Povp. št. sončnih ur | 254.4 | 214.3 | 216.8 | 226.3 | 207.1 | 152.9 | 148.6 | 137.1 | 137.7 | 247.7 | 234.3 | 257.5 | 2.434,7 |
| Vir 1: Svetovna meteorološka organizacija,
Nemška vremenska služba (ekstremi 1907–1990) | |||||||||||||
| Vir 2: NOAA (osončenost in vlažnost) | |||||||||||||
Turizem
Prestolnica privablja turiste s svojimi templji in budističnimi spomeniki. Znamenitost je Pha That Luang, nacionalni kulturni spomenik Laosa in ena od njegovih stup. Prvotno jo je leta 1566 zgradil kralj Setthathirath, obnovljena pa je bila leta 1953. Zlata stupa je visoka 45 metrov in naj bi vsebovala Budovo relikvijo.
Tempelj Wat Si Muang je bil zgrajen na ruševinah kmerskega hindujskega svetišča, katerega ostanke je mogoče videti za dvorano za posvečenje. Zgrajen je bil leta 1563 in naj bi ga varoval duh lokalnega dekleta Nang Si. Legenda pravi, da je Nang Si, ki je bila takrat noseča, skočila v smrt kot žrtvovanje, ravno ko so steber spuščali v luknjo. Pred templjem stoji kip kralja Sisavanga Vonga.
Spominski spomenik Patuxai, zgrajen med letoma 1957 in 1968, je znamenitost mesta.
Budov park je leta 1958 zgradil Luang Pu Bunleua Sulilat in vsebuje zbirko budističnih in hindujskih skulptur, raztresenih med vrtovi in drevesi. Park je 28 kilometrov južno od Vientiana na robu reke Mekong.
Druga mesta so:
- Haw Phra Kaew, nekdanji tempelj, kasneje muzej in trgovine
- Narodni muzej Laosa
- Kaysone Phomvihane Museum
- Talat Sao, jutranja tržnica
- That Dam, velika stupa
- Wat Ong Teu Mahawihan, budistični samostan
- Wat Sri Chomphu Ong Tue, budistični tempelj
- Wat Si Saket, budistični tempelj
- Wat Sok Pa Luang, budistični tempelj
- Settha Palace Hotel, ustanovljen 1932
- Sanjiang Market
Gospodarstvo
Več kot 25 % vseh srednje velikih podjetij v državi je v Vientianu. Industrija je omejena na pivovarno (Beerlao), polnilnico Pepsi, obrat za proizvodnjo čistil, tovarno cigaret in različna podjetja za predelavo lesa. Dvajset odstotkov izvoza gre neposredno na Tajsko: predvsem tekstil, les in lesni izdelki, pa tudi elektrika. Mednarodno letališče je na obrobju mesta.
Glavno mesto in okolica so največji proizvajalci tobaka, riža in [[sladkorni trs|sladkornega trsa]g v državi. Za boljše spodbujanje gospodarstva v Vientianu bo po praznovanju 450. obletnice ustanovljena Trgovinska zbornica prestolnice.
Vientiane je zaradi tujih naložb doživel gospodarsko rast. Leta 2011 se je borza odprla z delnicami dveh podjetij, ki so kotirala na borzi, v sodelovanju z Južno Korejo.
Zunanje povezave
- Vientiane – potovalne informacije v Wikipotovanju
- Vientiane v Enciklopediji Britanici
- Laos, with its capital city Vientiane
