Pha That Luang

Verjame se, da je budistične misijonarje iz Maurijskega cesarstva poslal cesar Ašoka Veliki, vključno z Buryjem Chanom ali Praya Chanthaburyjem Pasithisakom in petimi menihi Arhati, ki so prinesli sveto relikvijo (za katero verjamejo, da je prsnica) Bude in jo v 3. stoletju pred našim štetjem vgradili v stupo. Struktura je bila v 13. stoletju obnovljena kot kmerski tempelj, ki je nato propadel.

Sredi 16. stoletja je kralj Setthathirat preselil svojo prestolnico iz Luang Prabanga v Vientiane in leta 1566 ukazal gradnjo templja. Zgrajen je bil približno 4 km od središča Vientiana, na koncu ceste Pha That Luang, in temu primerno poimenovan. Podnožja so bila dolga po 69 metrov, stupa pa je bila visoka 45 metrov, obdana s 30 manjšimi stupami.

Leta 1641 je nizozemski odposlanec Nizozemske vzhodnoindijske družbe Gerrit van Wuysthoff obiskal Vientiane in ga je v templju sprejel kralj Sourigna Vongsa, domnevno na veličastni slovesnosti. Zapisal je, da je bil še posebej navdušen nad »ogromno piramido... vrh pa je bil prekrit z zlatimi lističi, ki so tehtali približno tisoč funtov«. Stupo so večkrat plenili Burmanci, Siamci in Kitajci.

Pha That Luang je bil napaden med tajsko invazijo leta 1828, zaradi česar je bil močno poškodovan in zapuščen. Šele leta 1900 so ga Francozi obnovili v prvotno obliko na podlagi podrobnih risb francoskega arhitekta in raziskovalca Louisa Delaporteja iz leta 1867. Vendar je bil prvi poskus obnove neuspešen in ga je bilo treba preoblikovati in nato v 1930-ih rekonstruirati. Med francosko-tajsko vojno med tajskim zračnim napadom je bil Pha That Luang ponovno močno poškodovan. Po koncu druge svetovne vojne je bil rekonstruiran.

Arhitektura stavbe vključuje številne sklice na laoško kulturo in identiteto, zato je postal simbol laoškega nacionalizma.

Prva raven meri 68 x 69 metrov; druga raven meri 48 metrov vzdolž vsake strani; tretja raven pa meri 30 metrov vzdolž vsake strani. Od tal do vrha je Pha That Luang visok 45 metrov. Samo vrh je prekrit s pravim zlatom; preostanek stupe je pobarvan v zlato barvo.

Obdaja jo kvadratni križni hodnik z dvema vhodoma in dvema paviljonoma (od prvotnih štirih). V neposredni bližini so bili zgrajeni štirje sodobni budistični templji (dva na zahodu in dva na vzhodu).

Območje okoli Pha That Luanga je zdaj ograjeno, da se prepreči promet. Prej so se obiskovalci lahko vozili po celotnem kompleksu. Obkrožajoče obzidje je na vsaki strani dolgo približno 85 metrov in vsebuje veliko število laoških in kmerskih skulptur, vključno s skulpturo Jayavarmana VII.

V That Luangu je kmerski kip Jayavarmana VII., zadnjega velikega kralja Angkorja, kar priča o zgodovinskih vezi Vientianea s Kmerskim imperijem.

Raziskovanja, ki jih je izvedel Léon Fombertaux – med prenovo, ki jo je EFEO izvajal med letoma 1929 in 1935 pod njegovim vodstvom – so odkrila, da je v središču spomenika primitivna stupa (ali kaj podobnega). Ta skrita struktura, kvadratnega tlorisa, je zgrajena iz popolnoma izklesanih lateritnih blokov. Vsako stran krasi pet velikih lotosovih listov, katerih konci so bili obrezani med gradnjo nadgradnje, ki je vidna danes.

Vsako leto, na prvo polno luno v novembru, po vsej državi poteka festival stup. Ta festival je še posebej pomemben v That Luangu. Traja tri dni in je znan kot Boun Namatsakane Pha That Luang ('Poklon in predanost Veliki stupi'). Zbere se več deset tisoč vernikov in menihov z vse države, odvijajo pa se tudi številne procesije, daritve in parade z baklami. Ob tej priložnosti je mogoče priča tudi ritualnim igram tikki, obliki hokeja, ki se igra z bambusovimi palicami; nekateri trdijo, da je ta igra, ki je nastala v Laosu, nato prispela v Burmo in dala povod za britanski hokej na travi.

• Spletna stran o Phra That Luangu na Laos Cultural Profiles Project
• Fotografije Pha That Luang