Šlezija

Imena Šlezije v različnih jezikih najverjetneje delijo svojo etimologijo – poljščina: poljsko Śląsk; nemško Schlesien; češko Slezsko; nizkosilezijsko Schläsing; šlezijsko Ślōnsk; spodnjelužiškosrbsko Šlazyńska; gornjelužiškosrbsko Šleska; slovaško Sliezsko; latinščina, španščina in angleščina: Silesia; francosko Silésie; nizozemsko Silezië; italijansko Slesia. Vsa imena se nanašajo na ime reke (danes Ślęza) in gore (gora Ślęża) v osrednjem južnem delu Šlezije, ki je služila kot kultni kraj za pogane pred pokristjanjevanjem.

Ślęża je navedena kot eno od številnih predindoevropskih topografskih imen v regiji.. Po mnenju nekaterih polonistov je ime Ślęża [ˈɕlɛ̃ʐa] ali Ślęż [ɕlɛ̃ʂ] neposredno povezano s staropoljskima besedama ślęg [ɕlɛŋk] ali śląg [ɕlɔŋk], kar pomeni vlaga, mokrota ali vlažnost. Ne strinjajo se s hipotezo o izvoru imena Śląsk iz imena plemena Silings.

V poljski običajni rabi se Śląsk nanaša na tradicionalno poljsko Zgornjo Šlezijo in današnje Šlezijsko vojvodstvo, manj pa na Spodnjo Šlezijo, ki se v marsičem razlikuje od Zgornje Šlezije, saj je bilo njeno prebivalstvo od sredine 19. stoletja do 1945–48 pretežno nemško govoreče.

V 4. stoletju pred našim štetjem so Kelti z juga, skozi dolino Kłodzko, vstopili v Šlezijo in se naselili okoli gore Šleza blizu sodobnega Vroclava, Oławe in Strzelina.

Germanska plemena Lugi so bila v Šleziji prvič zabeležena v 1. stoletju pred našim štetjem. Zahodni Slovani in Lehiti so v regijo prispeli okoli 7. stoletja. Do začetka 9. stoletja so se njihova naselja stabilizirala. Lokalni zahodni Slovani so začeli postavljati mejne strukture, kot sta Šleška Przesieka in Šleško obzidje. Vzhodna meja šlezijskega naselja je bila zahodno od Bytoma in vzhodno od Racibórza in Cieszyna. Vzhodno od te črte je živelo tesno sorodno lehiško pleme Vistulani. Njihova severna meja je bila v dolini reke Barycz, severno od katere je živelo pleme Zahodni Poljani, ki so dali ime Poljski.

Prvi znani državi v Šleziji sta bili Velikomoravska in Vojvodina Češka. V 10. stoletju je poljski vladar Mješko I. iz rodbine Pjast vključil Šlezijo v novo ustanovljeno Civitas Schinesghe (langx|pl|Państwo Gnieźnieńskie}}. Leta 1000 je bila ustanovljena Vroclavska škofija kot najstarejša katoliška škofija v regiji in ena najstarejših škofij na Poljskem, podrejena rimskokatoliški nadškofiji Gniezno. Poljska je leta 1017 pri Niemczi in leta 1109 pri Głogówu odbila nemške vdore v Šlezijo. Med razdrobljenostjo Poljske sta bili Šlezija in preostali del države razdeljeni na številne manjše vojvodstva, ki so jim vladali različni šlezijski vojvode. Leta 1178 so bili deli Krakovske vojvodine okoli Bytoma, Oświęcima, Chrzanówa in Siewierza preneseni v Šlezijske Pjaste, čeprav je bilo njihovo prebivalstvo pretežno viselskega in ne šlezijskega porekla.

Valonci so prišli v Šlezijo kot ena prvih tujih priseljenskih skupin na Poljskem, verjetno so se od 12. stoletja naselili v Vroclavu, nadaljnje valonske priseljence pa je v začetku 13. stoletja povabil vojvoda Henrik Bradati. Od 13. stoletja se je nemški kulturni in etnični vpliv povečeval zaradi priseljevanja iz nemško govorečih držav Svetega rimskega cesarstva.

Prva podelitev občinskih privilegijev na Poljskem se je zgodila v regiji, v mestu Złotoryja, s strani Henrika Bradatega. Srednjeveške občinske pravice, oblikovane po vzoru Lwówka Šleskega in Šrode Šleske, ki ju je ustanovil Henrik Bradati, so postale osnova občinske oblike upravljanja za več mest in vasi na Poljskem ter dve od petih lokalnih poljskih različic srednjeveških mestnih pravic. Henrikovska knjiga, ki vsebuje najstarejši znani stavek, napisan v poljščini in dokument, ki vsebuje najstarejše tiskano besedilo v poljščini, sta nastala v Henrikówu oziroma Vroclavu v Šleziji.

Leta 1241 so Mongoli izvedli svojo prvo invazijo na Poljsko, kar je povzročilo široko paniko in množične bege. Oropali so velik del regije in v bitki pri Legnici, ki se je zgodila pri Legnickem Polu blizu mesta Legnica, premagali združene poljske, moravske in nemške sile pod vodstvom vojvode Henrika II. Pobožnega. Po smrti Orda kana se Mongoli niso odločili, da bodo prodrli naprej v Evropo, temveč so se vrnili na vzhod, da bi sodelovali pri volitvah novega velikega kana (vodje).

Med letoma 1289 in 1292 je češki kralj Venčeslav II. postal suzeren nekaterih zgornješlezijskih vojvodstev. Poljski monarhi se svojih dednih pravic do Šlezije niso odpovedali vse do leta 1335. Pokrajina je postala del češke krone, ki je bila del Svetega rimskega cesarstva; vendar so številna vojvodstva ostala pod oblastjo poljskih vojvod Pjastov, Jageloncev in Sobieski kot formalne češke fevde, nekatere do 17. in 18. stoletja. Med letoma 1469 in 1490 je bila regija pod oblastjo Matije Korvina, ki si je lastil češki prestol. Leta 1526 je Šlezija skupaj s češko krono prešla pod Habsburško monarhijo.

V 15. stoletju so bile meje Šlezije večkrat spremenjene. Dele ozemelj, ki so bila leta 1178 prenesena na šlezijske Pjaste, so poljski kralji kupili v drugi polovici 15. stoletja (vojvodina Oswięcim leta 1457; vojvodina Zator leta 1494). Območje Bytoma je ostalo v lasti šlezijskih Pjastov, čeprav je bilo del krakovske škofije. Vojvodino Krosno Odrzańskie (Crossen) je leta 1476 podedovala mejna grofija Brandenburg in je z odpovedjo kralja Ferdinanda I. in čeških posesti leta 1538 postala sestavni del Brandenburga. Od leta 1645 do 1666 je bila vojvodina Opole in Racibórz v zastavi poljske rodbine Vasa kot dota poljske kraljice Cecilije Renate.

Leta 1742 je večino Šlezije v avstrijski nasledstveni vojni zasegel pruski kralj Friderik II., ki je leta 1815 postala pruska provinca Šlezija; posledično je Šlezija leta 1871, ko je bila razglašena, postala del Nemškega cesarstva. Šlezijsko glavno mesto Breslau je takrat postalo eno največjih mest v Nemčiji. Breslau je bil središče judovskega življenja v Nemčiji in pomembno mesto znanosti (univerza) in industrije (proizvodnja lokomotiv). Nemški množični turizem se je začel v šlezijski gorski regiji (Hirschberg, Schneekoppe).

Po prvi svetovni vojni sta se za del Šlezije, Zgornjo Šlezijo, borili Nemčija in novo neodvisna Druga poljska republika. Društvo narodov je leta 1921 organizirala plebiscit, da bi o tem vprašanju odločila. Na njem je bilo 60 % glasov oddanih za Nemčijo in 40 % za Poljsko. Po tretji šlezijski vstaji (1921) pa je bil najvzhodnejši del Zgornje Šlezije (vključno s Katovicami), z večinsko poljsko etnično populacijo, dodeljen Poljski in postal Šlezijsko vojvodstvo. Pruska provinca Šlezija v Nemčiji je bila nato razdeljena na provinci Spodnjo Šlezijo in Zgornjo Šlezijo. Medtem je bila avstrijska Šlezija, majhen del Šlezije, ki ga je Avstrija obdržala po šlezijskih vojnah, večinoma dodeljena novi Češkoslovaški (ki je postala znana kot Češka Šlezija in Zaolža), čeprav je večina Cieszyna in ozemlja vzhodno od njega pripadla Poljski.

Poljska Šlezija je bila med prvimi regijami, ki so bile napadene med nemškim napadom na Poljsko leta 1939, s katerim se je začela druga svetovna vojna. Eden od domnevnih ciljev nacistične okupacije, zlasti v Zgornji Šleziji, je bilo iztrebljanje tistih, ki so jih nacisti imeli za podljudi in sicer Judov in etničnih Poljakov. Poljsko in judovsko prebivalstvo takratnega poljskega dela Šlezije je bilo žrtev genocida, ki je vključeval izgone, množične umore in deportacije v nacistična koncentracijska taborišča in taborišča za prisilno delo, medtem ko so bili Nemci naseljeni v prizadevanju za življenjski prostor. Leta 1940 je bilo v okviru poljskega programa germanizacije v okviru Intelligenzaktion Schlesien umorjenih dva tisoč poljskih intelektualcev, politikov in poslovnežev. V Šleziji je bil tudi eden od dveh glavnih vojnih centrov, kjer so nacisti izvajali medicinske poskuse na ugrabljenih poljskih otrocih. Češko Šlezijo je Nemčija okupirala kot del Sudetov. V Šleziji je nacistična Nemčija upravljala koncentracijsko taborišče Gross-Rosen, več taborišč za vojne ujetnike zavezniških vojnih ujetnikov (vključno z glavnimi taborišči Stalag VIII-A, Stalag VIII-B in Stalag VIII-C), številne nacistične zapore in tisoče taborišč za prisilno delo, vključno z mrežo taborišč za prisilno delo izključno za Poljake (Polenlager), podtaborišči zaporov, taborišči za vojne ujetnike ter koncentracijskima taboriščema Gross-Rosen in Auschwitz.

Potsdamska konferenca leta 1945 je določila črto Odra-Nisa kot mejo med Nemčijo in Poljsko, v pričakovanju končne mirovne konference z Nemčijo, ki ni bila nikoli izvedena. Ob koncu druge svetovne vojne so Nemci v Šleziji pobegnili z bojišča, v predpostavki, da se bodo lahko vrnili, ko bo vojna končana. Vendar se niso mogli vrniti, tisti, ki so ostali, pa so bili izgnani, preživelim poljskim prebivalcem regije pa se je pridružilo novo poljsko prebivalstvo, vključno z ljudmi, razseljenimi iz nekdanje vzhodne Poljske, ki jo je priključila Sovjetska zveza in iz osrednje Poljske. Po letu 1945 in leta 1946 je skoraj vseh 4,5 milijona Šlezijcev nemškega rodu pobegnilo ali pa so bili internirani v taborišča in izgnani, vključno z nekaj tisoč nemškimi Judi, ki so preživeli holokavst in se vrnili v Šlezijo. Novo ustanovljena Poljska združena delavska stranka je ustanovila Ministrstvo za povrnjena ozemlja, ki je zahtevalo polovico razpoložljivih obdelovalnih zemljišč za državne kolektivizirane kmetije. Mnogi novi poljski Šlezijci, ki so zamerili Nemcem zaradi njihove invazije leta 1939 in brutalnosti med okupacijo, so zdaj zamerili novo ustanovljeni poljski komunistični vladi zaradi premestitve prebivalstva in vmešavanja v kmetijske in industrijske zadeve.

Upravna delitev Šlezije znotraj Poljske se je od leta 1945 večkrat spremenila. Od leta 1999 je razdeljena med Lubuško vojvodstvo, Spodnješlezijsko vojvodstvo, Opoljsko vojvodstvo in Šlezijsko vojvodstvo. Češka Šlezija je zdaj del Češke republike in je del Moravsko-šlezijskega okraja ter severnega dela Olomouškega okraja. Nemčija obdrži regijo Šlezija-Lužica (Niederschlesien-Oberlausitz ali Schlesische Oberlausitz) zahodno od Nise, ki je del zvezne dežele Saška.

Regijo so prizadele poplave v Srednji Evropi v letih 1997, 2010 in 2024.

Etnična zgodovina

V sodobni Šleziji živijo Poljaki, Šlezijci, Nemci in Čehi. Nemci so v Šlezijo prvič prišli med poznosrednjeveškim vzhodnim prebivalstvom. Zadnji poljski popis prebivalstva leta 2011 je pokazal, da so Šlezijci največja etnična ali narodna manjšina na Poljskem, Nemci so druga; obe skupini sta večinoma v Zgornji Šleziji. Češki del Šlezije naseljujejo Čehi, Moravci, Šlezijci in Poljaki.

V začetku 19. stoletja je bilo prebivalstvo pruskega dela Šlezije med 2/3 in 3/4 nemško govorečega, med 1/5 in 1/3 poljsko govorečega, Lužiški Srbi, Čehi, Moravci in Judje pa so tvorili še druge manjše manjšine (glej tabelo 1 spodaj).

Pred drugo svetovno vojno so v Šleziji živeli večinoma Nemci, Poljaki pa so bili velika manjšina, ki je v Zgornji Šleziji tvorila večino. Šlezija je bila tudi dom češke in judovske manjšine. Nemško prebivalstvo je bilo večinoma naseljeno v urbanih središčih in na podeželju na severu in zahodu, medtem ko je bilo poljsko prebivalstvo večinoma podeželsko in ga je bilo mogoče najti na vzhodu in jugu.

Večina Šlezije je relativno ravna, čeprav je njena južna meja večinoma gorata. Predvsem je v pasu, ki poteka vzdolž obeh bregov zgornjega in srednjega toka reke Odre, vendar se proti vzhodu razteza do zgornjega toka Visle. Regija vključuje tudi številne pritoke Odre, vključno z Bóbr (in njegovim pritokom Kwiso), Baryczom in Niso Kłodzko. Sudeti se raztezajo vzdolž večjega dela južnega roba regije, na svojem jugovzhodnem skrajnem koncu segajo do Šlezijskih Beskidov in Moravsko-Šlezijskih Beskidov, ki spadajo v Karpatsko gorovje.

Zgodovinsko gledano je Šlezijo na zahodu omejevala reka Kvisa in Bóbr, medtem ko je bilo ozemlje zahodno od Kvise v Zgornji Lužici (prej Milsko). Ker pa je bil del Zgornje Lužice leta 1815 vključen v provinco Šlezija, se v Nemčiji Görlitz, Niederschlesischer Oberlausitzkreis in sosednja območja štejejo za dele zgodovinske Šlezije. Ta okrožja skupaj s poljskim Spodnješlezijskim vojvodstvom in deli Lubuškega vojvodstva sestavljajo geografsko regijo Spodnja Šlezija.

Šlezija je na svojem vzhodnem skrajnem robu doživela podobno domnevno razširitev. Zgodovinsko gledano se je raztezala le do reke Brynice, ki jo ločuje od Zagłębie Dąbrowskie v Malopoljski regiji. Vendar pa mnogi Poljaki danes razumejo Šlezijo (Śląsk) kot celotno območje okoli Katovic, vključno z Zagłębie. Ta razlaga je uradno potrjena z uporabo imena Šlezijsko vojvodstvo (województwo śląskie) za provinco, ki pokriva to območje. Pravzaprav se beseda Śląsk v poljščini (če se uporablja brez pridržka) danes običajno nanaša izključno na to območje (imenovano tudi Górny Śląsk ali Zgornja Šlezija).

Poleg območja Katovic zgodovinska Zgornja Šlezija vključuje tudi regijo Opole (poljsko Opoljsko vojvodstvo) in Češko Šlezijo. Češka Šlezija je sestavljena iz dela Moravsko-šlezijskega vojvodstva in okraja Jesenik v Olomouškem okraju.

Naravni viri

Šlezija je bogata z viri in gosto poseljena regija. Premog se koplje že od sredine 18. stoletja. Industrija je rasla, ko je bila Šlezija del Nemčije in dosegla vrhunec v 1970-ih pod Ljudsko republiko Poljsko. V tem obdobju je Šlezija postala ena največjih svetovnih proizvajalk premoga, z rekordno tonažo leta 1979. Rudnik premoga se je v naslednjih dveh desetletjih zmanjšal, a se je po koncu komunistične vladavine ponovno povečal.

41 premogovnikov v Šleziji je večinoma del Zgornješlezijskega premogovnega bazena, ki leži v Šlezijskem višavju. Premogovnik ima površino približno 4500 km². Izkazalo se je, da je izkoriščanje nahajališč v Spodnji Šleziji težko, zato so bili nedonosni rudniki na tem območju leta 2000 zaprti. Leta 2008 so v bližini Legnice našli približno 35 milijard ton rezerv lignita, kar jih uvršča med največje na svetu.

Že od 4. stoletja pred našim štetjem so v višinskih območjih Šlezije kopali železovo rudo. V istem obdobju so kopali svinec, baker, srebro in zlato. V regiji so kopali tudi cink, kadmij, arzen in uran. Spodnja Šlezija ima veliko rudnikov in predelavo bakra med mesti Legnica, Głogów, Lubin in Polkowice. V srednjem veku so v regiji kopali zlato (poljsko złoto) in srebro (poljsko srebro), kar se odraža v imenih nekdanjih rudarskih mest Złotoryja, Złoty Stok in Srebrna Góra.

Regija je znana po kamnolomih, kjer pridobivajo apnenec, lapor, marmor in bazalt.

Regija ima tudi uspešen kmetijski sektor, ki prideluje žita (pšenico, rž, ječmen, oves, koruzo), krompir, oljno repico, sladkorno peso in drugo. Proizvodnja mleka je dobro razvita. Opolska Šlezija že desetletja zaseda prvo mesto na Poljskem po indeksih učinkovitosti rabe kmetijskih zemljišč.

Gorati deli južne Šlezije imajo številne pomembne in privlačne turistične destinacije (npr. Karpacz, Szczyrk, Wisła). Šlezija je na splošno dobro gozdnata. To je zato, ker je lokalno prebivalstvo na splošno zelo zaželeno po zelenju, zlasti v visoko industrializiranih delih Šlezije.

Šlezija je bila zgodovinsko raznolika v vseh pogledih. Danes je največji del Šlezije na Poljskem; pogosto jo navajajo kot eno najbolj raznolikih regij v tej državi.

Ameriška komisija za priseljevanje je v svojem Slovarju ras ali ljudstev (objavljenem leta 1911, v obdobju intenzivnega priseljevanja iz Šlezije v Združene države) šlezijščino obravnavala kot geografski (ne etnični) izraz, ki označuje prebivalce Šlezije. Omenjen je tudi obstoj poljsko-šlezijskih in nemško-šlezijskih narečij v tej regiji.

Mesta in kraji

Naslednja tabela vključuje mesta in kraje v Šleziji s prebivalstvom nad 100.000 (2022).

* Samo del Šlezije