Wampanoag

Jugovzhodni Massachusetts med vzhodno obalo zaliva Narragansett na Rhode Islandu in zahodnim koncem Cape Coda. To je vključevalo tudi obalna otoka Martha's Vineyard in Nantucket.

Leta 1600 je bilo Wampanoagov verjetno kar 12.000 s 40 vasmi, razdeljenimi približno na 8.000 na celini in še 4.000 na obalnih otokih Martha's Vineyard in Nantucket. Tri epidemije, ki so zajele Novo Anglijo in kanadsko priobalje med letoma 1614 in 1620, so bile še posebej uničujoče za Wampanoage in sosednje Massachuset, saj je smrtnost v mnogih celinskih vaseh (tj. Patuxet) dosegla 100%. Ko so se romarji izkrcali leta 1620, je preživelo manj kot 2.000 celinskih Wampanoagov. Otoški Wampanoagi so bili nekoliko zaščiteni s svojo relativno izolacijo in jih je bilo še vedno 3.000. Vsaj 10 celinskih vasi je bilo po epidemijah opuščenih, ker ni ostal nihče. Po angleški naselitvi Massachusettsa so epidemije še naprej zmanjševale celinske Wampanoage, dokler jih leta 1675 ni bilo le 1.000. Le 400 jih je preživelo vojno kralja Filipa.

Še vedno koncentrirani v okrožjih Barnstable, Plymouth in Bristol jugovzhodnega Massachusettsa, so Wampanoagi preživeli in počasi rasli do svojega sedanjega števila 3.000 članov. Otoške skupnosti Wampanoagov na Martha's Vineyardu in Nantucketu so ohranjale populacijo blizu 700, dokler vročica leta 1763 ni ubila dveh tretjin Nantucketa. Nikoli si ni opomogel in zadnji Nantucket je umrl leta 1855. Skupnost Martha's Vineyard se je ohranila z dodajanjem domorodcev s celine in medsebojnimi porokami, vendar je bilo do leta 1807 le še 40 polnokrvnih. Massachusetts je plemenska ozemlja razdelil leta 1842 in leta 1870 ukinil plemenski status, vendar so se Wampanoagi leta 1928 reorganizirali kot Wampanoag Nation. Trenutno obstaja pet organiziranih skupin: Assonet, Gay Head, Herring Pond, Mashpee in Namasket. Vsi so zaprosili za zvezno in državno priznanje, vendar je bil uspešen le Gay Head (600 članov, vendar brez rezervata) (1987). Mashpee (2.200 članov) so zvezna sodišča zavrnila leta 1978.

Wampanoag pomeni "vzhodni ljudje". Imenovani tudi: Massasoit, Filipovi Indijanci in zelo pogosto v zgodnjih zapisih, Pokanoket (Poncakanet).

Mohegani so govorili algonkinski jezik in sicer N-dialekt kot Massachuset, Nauset in Narragansett.

Konfederacija Wampanoag:

Agawam, Annawon, Assameekg, Assawompset, Assonet, Betty's Neck, Coaxet, Cohannet, Coneconarn (Cawnacome), Cooxissett, Cowsumpsit, Jones River, Loquasquseit, Mattakest (Mattakees, Mattakesset), Mattapoiset, Munponset, Nukkehkummeess, Namasket, Patuxet, Piowant (Piant), Pocasset (Corbitant, Caunbatant, Weetamoo), Pokanoket (Montaup, Sowam), Saltwater Pond, Shawomet (Shanomet), Shimmoah, Tispaquin (Tuspaquin), Totoson, Tyasks (Tyashk) in Wauchimoqut.

Nantucket:

Miacomit, Nantucket, Polpis, Sasacackeh, Shaukimmo, Siasconsit, Squam (Pennacook), Talhanio in Tetaukimmo.

Martha's Vineyard:

Capawack (Capawake), Cheesehahchamuk, Chaubaqueduck, Gay Head, Mankutquet, Nashamoiess, Nashanekammuck, Nohtooksaet, Nunnepoag, Onkonkemme, Pahkepunnasso, Sanchecantacket, Seconchqut, Tewanticut, Toohtoowee in Warnpamag (Sanchakankachet).

Mesta Praying Wampanoag pred letom 1675:

Acushnet, Herring Pond (Comassakumkanit), Kitteaumut, Manomet, Pachade, Quittaub, Sakonnet in Wawayontat. Tudi Toikiming na Nantucketu in Gay Head na Martha's Vineyardu.

Mesta Praying Wampanoag leta 1680:

Acushnet, Chappaquidgick, Coatuit, Cotuhikut, Gay Head, Meeshawn (Nauset), Mashpee (Marshpee), Matakees, Natick, Punkapog, Sakonnet, Toikiming in Weequaket.

Celinske naselbine leta 1847:

Assonet, Chipaquadie, Christiantown, Dartmouth, Herring Pond, Mashpee, Mamatakesett Pond, Natick-Dudley-Grafton, Punkapog, Sakonnet, Tumpum Pond in Yarmouth.

Prvi stiki z Evropejci

Najzgodnejši stiki med Wampanoagi in Evropejci so se zgodili v 1500-ih, ko so ribiške in trgovske ladje plule ob obali Nove Anglije. Sodeč po kasnejšem odnosu Wampanoagov do romarjev, je bila večina teh srečanj prijateljskih. Nekatera pa niso bila. Evropski kapitani so bili znani po tem, da so povečevali dobiček z ujetjem domorodcev, da bi jih prodali kot sužnje. Takšen je bil primer, ko je Thomas Hunt leta 1614 ugrabil več Wampanoagov in jih kasneje prodal v Španiji. Enega od njegovih žrtev – Patuxeta po imenu Squanto (Tisquantum) – so kupili španski menihi, ki so ga poskušali "civilizirati". Squanto je sčasoma pridobil svobodo in se je uspel prebiti v Anglijo (očitno ga ni odvrnila nedavna izkušnja s kapitanom Huntom) in se je prijavil kot tolmač za britansko odpravo na Novo Fundlandijo. Od tam se je Squanto vrnil v Massachusetts, le da je ugotovil, da so v njegovi odsotnosti epidemije pobile vse v njegovi vasi. Kot zadnji Patuxet je ostal z drugimi Wampanoagi kot nekakšen duh.

K Squantojevi tragični zgodbi je treba dodati še drugo serijo neverjetnih dogodkov. V tistem času je na Nizozemskem živela majhna skupina angleških verskih disidentov, ki so bili zaradi preganjanja prisiljeni zapustiti Anglijo. Ker so bili zaskrbljeni, da so njihovi otroci postajali preveč nizozemski in zaradi možnosti vojne med Nizozemsko in Španijo, a še vedno nezaželeni v Angliji, so se ti nežni ljudje odločili za izselitev v Novi svet. Podjetje Virginia Company se je strinjalo, da jih bo prepeljalo do ustja reke Hudson, vzelo njihov denar in jih naložilo na dve ladji (Speedwell in Mayflower) z drugimi angleškimi priseljenci, ki niso bili njihove vere. Mala flota je izplula julija, le da je Speedwell dobil luknjo 300 milj na morju. V spremstvu Mayflowerja se je komaj vrnila v Plymouth, ne da bi se potopila. Popravila niso odpravila problema, zato so septembra vse stlačili na Mayflower in celotna zmeda je odplula na svojo morsko bolečo pot v Novi svet.

Pristanek se je zgodil blizu Cape Coda po 65 dneh in zelo težkem potovanju, a nenavadno je, da kapitan Mayflowerja, ki mu je uspelo prečkati Atlantik med sezono orkanov, nenadoma ni mogel pluti okoli nekaterih plitvin in jih popeljati dlje na jug. To je prisililo romarje, da so našli kraj za naselitev v Massachusettsu in poskušali preživeti zimo v Novi Angliji z malo zalogami. Za podjetje Virginia Company ni bilo problema, saj je leta 1620 Velika Britanija trdila, da meja Virginije sega vse do sedanje meje med Mainom in New Brunswickom. Tako so bili romarji še vedno v Virginiji (čeprav morda malo severneje, kot je bilo prvotno obljubljeno), vendar ob upoštevanju britanske zaskrbljenosti v tistem času glede francoske naselitve v Novi Škotski, premestitev romarjev v Novo Anglijo morda ni bila povsem naključna.

Prve skrbi novincev so bile najti nekaj za jesti in kraj za naselitev. Po zasidranju ob rtu Cod 11. novembra 1620 je bila na obalo poslana majhna skupina, da razišče. Romarji v vseh pomenih besede so se takoj spotaknili ob pokopališče Nauset, kjer so našli košare koruze, ki so bile puščene kot darila za pokojne. Zbiranje te nepričakovane žetve so prekinili jezni bojevniki Nauset in nesrečni romarji so se naglo umaknili nazaj na svoj čoln z malo nagrado za svoje napore. Pretreseni, a neustrašni zaradi njihovega sprejema v Novi svet, so romarji nadaljevali čez zaliv Cape Cod in se odločili naseliti na mestu zdaj zapuščene vasi Wampanoag Patuxet. Tam so sedeli naslednjih nekaj mesecev v grobih zavetiščih - prehlajeni, bolni in počasi umirali od lakote. Polovica jih ni preživela tiste strašne prve zime. Wampanoag so vedeli za Angleže, vendar so se zaenkrat odločili, da se jim izognejo.

V skladu s čudnim zaporedjem neverjetnih dogodkov je Samoset, poglavar Pemaquid (Abenaki) iz Maina, ki je lovil v Massachusettsu, naletel na naraščajočo katastrofo v Plymouthu. Ker je pridobil nekaj angleščine z stiki z angleškimi ribiči in kratkotrajno kolonijo ob ustju reke Kennebec leta 1607, je marca prišel v Plymouth in presenetil romarje z "Pozdravljeni Angleži." Samoset je ostal čez noč, preučeval situacijo in odšel naslednje jutro. Kmalu se je vrnil s Squantom. Dokler ni podlegel bolezni in se pridružil svojemu ljudstvu leta 1622, se je Squanto posvetil pomoči romarjem, ki so zdaj živeli na mestu njegove stare vasi. Ne glede na njegove motive, z veliko prijaznostjo in potrpežljivostjo, je Angleže naučil veščin, ki so jih potrebovali za preživetje in s tem zagotovil uničenje lastnega ljudstva.

Čeprav se zdi, da je bil Samoset pomembnejši pri vzpostavljanju začetnih odnosov, je Squanto služil tudi kot posrednik med romarji in Massasoitom, velikim poglavarjem Wampanoagov (dejansko ime Woosamaquin ali "Rumeno pero"). Za Wampanoage je bilo deset let pred prihodom romarjev najhujših časov, ki si jih je mogoče zamisliti. Vojne skupine Micmac so se spustile z severa, potem ko so premagale Penobscote med vojno Tarrateen (1607-15), medtem ko so Pequoti hkrati napadli južno Novo Anglijo s severozahoda in zasedli vzhodni Connecticut. Daleč najhujši dogodek so bile tri epidemije, ki so ubile 75% Wampanoagov. Po tej katastrofi so se Narragansetti, ki so trpeli relativno malo zaradi svojih izoliranih vasi na otokih zaliva Narragansett, pojavili kot najmočnejše pleme na območju in prisilili oslabljene Wampanoage, da jim plačajo davek.

Massasoit je imel torej dober razlog, da je upal, da bi Angleži lahko koristili njegovemu ljudstvu in jim pomagali končati nadvlado Narragansettov. Marca (1621) je Massasoit v spremstvu Samoseta obiskal Plymouth in podpisal pogodbo o prijateljstvu z Angleži, ki jim je dala dovoljenje za zasedbo približno 12.000 hektarjev, kar naj bi postala plantaža Plymouth. Vendar je zelo dvomljivo, da je Massasoit v celoti razumel razliko med evropskim konceptom lastništva zemlje in domorodnim konceptom delitve. Zaenkrat to ni bilo pomembno, saj je toliko njegovih ljudi umrlo med epidemijami, da je bila Nova Anglija napol zapuščena. Poleg tega je moralo biti Wampanoagom težko si predstavljati, kako bi lahko kateri koli ljudje, tako nesposobni, kdaj koli bili zanje nevarni. Prijateljstvo in sodelovanje sta se nadaljevala in romarji so bili dovolj hvaležni tisto jesen, da so povabili Massasoita, da z njimi praznujejo svojo prvo žetev (Prvi zahvalni dan). Massasoit in 90 njegovih mož je prineslo pet jelenov in praznovanje je trajalo tri dni. Praznovanje je bilo nekoliko prezgodnje. Med zimo 1622 je nepričakovano iz Anglije prispela druga ladja in s 40 novimi usti za hranjenje so romarji spet stradali. Nausetski poglavar Aspinet je prinesel hrano v Plymouth, kljub nesrečnemu incidentu na pokopališču prejšnje leto.

Za Narragansette je imelo vse to prijateljstvo med Wampanoagi in Angleži videz vojaške zveze, usmerjene proti njim in leta 1621 so v Plymouth poslali izziv s puščicami, zavitimi v kačjo kožo. Čeprav so se komaj preživljali in jih je bilo premalo za kakršno koli vojno, so Angleži puščice zamenjali s smodnikom in jih vrnili. Medtem, ko so Narragansetti razmišljali o pomenu tega čudnega odgovora, so jih napadli Pequot, in Plymouth se je za las izognil še eni katastrofi. Vojna s Pequoti se je komaj končala, ko so se Narragansetti že borili z Mohawki. Ko se je to končalo, je bil Plymouth trdno uveljavljen. Medtem se je odnos med Wampanoagi in Angleži krepil. Ko je Massasoit pozimi 1623 nevarno zbolel, so ga Angleži negovali nazaj v zdravje. Do leta 1632 so bili Narragansetti končno svobodni, da so ponovno uveljavili svojo oblast nad Wampanoagi. Vas Massasoita v Montaupu (Sowam) je bila napadena, a ko so kolonisti podprli Wampanoage, so bili Narragansetti končno prisiljeni opustiti prizadevanja podjarmljenja.

Po letu 1630 je prvotnih 102 angleških kolonistov, ki so ustanovili Plymouth (manj kot polovica jih je bilo dejansko romarjev), absorbirala množična migracija puritancev iz kolonije Massachusetts Bay blizu Bostona. Komaj strpni do drugih kristjanov, so bili militantni puritanci vojaki in trgovci, katerih osnovni odnos do domorodnih Američanov ni bil prijateljstvo in sodelovanje. Pod tem novim vodstvom so se Angleži širili proti zahodu v dolino reke Connecticut in leta 1637 uničili močno konfederacijo Pequotov, ki jim je nasprotovala. Nato so sklenili zavezništvo z Mohegani, kar je porušilo ravnotežje moči. Do leta 1643 so Moheganci v vojni premagali Narragansette in s polno podporo Massachusettsa postali dominantno pleme v južni Novi Angliji. Ker so se Francozi v Kanadi osredotočali na zahod na trgovino s krznom iz Velikih jezer, jim je na poti stala le zveza Nove Nizozemske in Mohawkov v New Yorku.

Bostonski trgovci so leta 1640 neuspešno poskušali odvrniti Mohawke od Nizozemcev s prodajo strelnega orožja, vendar so Nizozemci odgovorili s svojim orožjem in s tem dramatično povečali raven nasilja v bobrovih vojnah, ki so divjale vzdolž reke St. Lawrence in Velikih jezer. Pregrada je padla, ko so Angleži leta 1664 zavzeli New York od Nizozemcev in podpisali lastno pogodbo z Mohawki. Med letoma 1640 in 1675 so v Novo Anglijo prihajali novi valovi naseljencev in se potiskali proti zahodu na domorodna ozemlja. Medtem ko so romarji običajno plačali ali prosili za dovoljenje, so bili puritanci nagnjeni k jemanju. Posebej veliko priseljevanja je bilo po letu 1660, ko je obnova končala vojaško diktaturo Oliverja Cromwella in puritanci so bili v izjemni nemilosti pri novi angleški monarhiji Karla II. Hkrati je prišlo do temeljne spremembe v gospodarstvu Nove Anglije. Po pogodbi z Mohawki so mnogi bostonski trgovci s krznom zapustili Novo Anglijo in se preselili na zahod v Albany blizu Irokezov. Ker jih ni več omejevala možnost vojne z Angleži, so Irokezi napadli Algonkine v zahodni Novi Angliji in jih začeli potiskati proti vzhodu, hkrati pa je angleška naselitev hitro požirala ozemlja na vzhodu.

Do leta 1665 so bili domorodci v južni Novi Angliji preprosto na poti Evropejcem. Angleži niso več potrebovali njihovih veščin preživetja v divjini, ribolov in druga trgovina pa sta v veliki meri nadomestila trgovino s krznom in wampumom, ki sta bila v zgodnjih letih glavna stebra kolonialnega gospodarstva. Čeprav ni bilo ničesar, kar bi se lahko primerjalo z opustošenjem v letih 1614-20, se je domorodno prebivalstvo še naprej zmanjševalo zaradi nenehnih epidemij: 1633, 1635, 1654, 1661 in 1667. "Humana" rešitev puritancev za to po letu 1640 je bilo misijonarsko delo Johna Eliota in drugih za spreobrnitev domorodnega prebivalstva. Spreobrnjenci so se naselili v majhnih skupnostih "Praying Indijancev" v Naticku, Nonantumu, Punkapogu in drugih krajih. Staroselci, ki so bili celo delno odporni na puritansko različico krščanstva, niso bili dobrodošli. Obiskovanje cerkve je bilo obvezno, oblačila in pričeske so se spremenile v ustrezne kolonialne sloge, in celo namig na tradicionalno slovesnost in vero je bil razlog za izgon. Plemenska kultura in avtoriteta sta v tem procesu razpadli.

Tudi Massasoit se je prilagodil angleškim običajem in pred svojo smrtjo leta 1661 je zaprosil Generalno sodišče v Plymouthu, naj njegovima sinovoma da angleški imeni. Najstarejši Wamsutta je bil preimenovan v Aleksandra, njegov mlajši brat Metacomet pa je postal Philip. Poročen s kraljico Weetamoo iz Pocasseta, je Aleksander po očetovi smrti postal veliki poglavar Wampanoagov. Angleži niso bili zadovoljni z njegovim neodvisnim odnosom in so ga povabili v Plymouth na "pogovore". Po obroku v Duxburyju je Aleksander hudo zbolel in umrl. Wampanoagom so povedali, da je umrl zaradi vročine, vendar zapisi iz Sveta Plymoutha takrat omenjajo strošek za strup, "da se znebimo škodljivca". Naslednje leto je Metacomet (Wewesawanit) nasledil svojega umorjenega brata kot veliki poglavar Wampanoagov in sčasoma postal Angležem znan kot kralj Philip.

Zdi se, da Philip ni bil človek sovraštva, vendar se je pod njegovim vodstvom odnos Wampanoagov do kolonistov drastično spremenil. Zavedajoč se, da se Angleži ne bodo ustavili, dokler ne bodo vzeli vsega, je bil Philip odločen preprečiti nadaljnjo širitev angleške naselbine, vendar je bilo to za Wampanoage same nemogoče, saj jih je bilo takrat le še 1.000. Potujoč iz svoje vasi na Mount Hopeu, je Philip počasi začel novačiti druga plemena za ta namen. Tudi takrat je bila to zastrašujoča naloga, saj so kolonisti v Novi Angliji takrat presegali število staroselcev v razmerju več kot dva proti ena (35.000 proti 15.000). Philip se ni veliko trudil prikriti svojega namena in prek mreže vohunov (Praying Indijancev) so Angleži vedeli, kaj počne. Poklican v Taunton leta 1671, je Philip poslušal obtožbe in podpisal sporazum, da se odpove orožju Wampanoagov. Vendar pa po tem ni ostal na večerji in orožje ni bilo nikoli predano.

Ker se je angleško poseganje nadaljevalo, je Philip sčasoma pridobil obljube podpore od Nipmucov, Pocomtucov in Narragansettov. Ker so Narragansetti potrebovali čas za nabavo streliva in orožja, se zdi, da je bil upor načrtovan za pomlad 1676. Medtem so Angleži videli, kaj prihaja in napetost je postajala neznosna. Januarja 1675 je bilo truplo Johna Sassamona, krščanskega indijanskega informatorja, odkrito v ledu jezera Assowampset. Trije bojevniki Wampanoagov so bili aretirani, sojeni za umor in obešeni. Po tej provokaciji Philip ni mogel več zadrževati svojih bojevnikov in med govoricami, da ga nameravajo Angleži aretirati, je Philip sklical vojni svet na Mount Hopu. Lahko je računal na podporo večine Wampanoagov, razen tistih na obalnih otokih. Iz podobnih razlogov so Nauseti na Cape Codu prav tako ostali nevtralni, vendar je bila večina Nipmucov in Pocomtucov pripravljena na vojno skupaj z nekaterimi Pennacooki in Abenakiji. Narragansetti pa niso dokončali priprav in so bili prisiljeni podpisati pogodbo z Angleži.

Vojna kralja Filipa (1675-76)

Konec junija je bil v bližini angleške naselbine v Swansea ubit Wampanoag in začela se je vojna kralja Filipa (1675-76). Wampanoag so napadli Swanse in iz zasede napadli angleški reševalni konvoj. Drugi napadi so se zgodili v bližini Tauntona, Tivertona in Dartmoutha. Kljub temu, da so bili vnaprej opozorjeni in so imeli številčno premoč, so bili Angleži v resnih težavah. Dobro oboroženi s strelnim orožjem (nekaj francoskega, vendar veliko pridobljenega s trgovanjem z Angleži samimi), so imeli Wampanoag in njihovi zavezniki celo lastne kovačnice in puškarje. Filip je zbral več kot 1.000 bojevnikov iz skoraj vseh plemen v Novi Angliji in celo plemena, ki so se odločila ostati nevtralna, so bila pogosto pripravljena zagotoviti hrano in zatočišče. Samo pleme Mohegan pod Onekom (Uncasov sin) so ostali zvesti Angležem. Posebej zaskrbljujoča za koloniste je bila prebeg večine "praying Indijancev". Ko so puritanski misijonarji poskušali zbrati svoje spreobrnjence, so jih našli le 500. Drugi so se bodisi umaknili v gozdove bodisi so se pridružili Filipu. Njihova zvestoba je bila še vedno sumljiva, zato so praying Indijance, ki so ostali, poslali na otoke Bostonskega pristanišča in druge "oblike zapora".

Angleži so julija zbrali vojsko v Plymouthu in se odpravili proti Filipovi vasi na Mount Hope (blizu Bristola, Rhode Island), pri čemer so na poti požgali vsako vas Wampanoag. Wampanoag so ujeli v močvirju na Pocasset Neck, vendar so jim uspelo evakuirati ženske in otroke s kanuji čez zaliv do Pocassetov kraljice Weetamoo (Aleksandrova vdova). Filip in njegovi bojevniki so nato pobegnili, Angleži pa so oblegali prazno močvirje. Filip je pustil svoje ženske in otroke v oskrbi še vedno nevtralnih Narragansettov in se preselil zahodno v deželo Nipmuc v osrednjem Massachusettsu. Čeprav angleški zapisi običajno pripisujejo Filipu prisotnost v skoraj vsaki bitki v vojni, bi bilo to fizično nemogoče. Filip je zagotavljal politično vodstvo, medtem ko so drugi, kot so Anawon, Tuspaquin, Sagamore Sam (Nipmuc) in Sancumachu (Pocomtuc), vodili dejanske napade. Z Filipove nove lokacije na zahodu se je vojna nato nadaljevala z še bolj besnim tempom kot prej. Nipmuc so napadli Brookfield in Worcester, nato pa so se združili s Pocomtuci, da bi napadli naselbine v dolini reke Connecticut. Po napadu v Northfieldu je bila reševalna sila pod stotnikom Beersom napadena južno od mesta in več kot polovica jih je bila ubita. Trije preživeli so bili ujeti in sežgani na grmadi. Septembra sta bila napadena Deerfield in Hadley, kar je prisililo koloniste, da so zapustili svoje domove in se utrdili skupaj v Deerfieldu. Ker so se soočali z zimo brez hrane, je bilo 80 vojakov pod kapitanom Thomasom Lothropom poslanih z 18 vozniki, da bi zbrali zapuščene pridelke v bližini Hadleyja. Vse je šlo dobro do povratka, ko je ekspedicijo napadlo 700 Pocomtucov pri Bloody Brook južno od Deerfielda. Druga angleška sila s 60 moheganskimi bojevniki je prispela prepozno in našla le sedem preživelih.

Ko so se spopadli s severnimi naselbinami ob reki Connecticut, so Filipovi bojevniki začeli delovati proti jugu in napadli Hatfield, Springfield, Westfield in Northampton (trikrat ločeno). Tudi s pomočjo Moheganov so bili Angleži v zahodnem Massachusettsu pod velikim pritiskom in do pozne jeseni so bili v obrambi in omejeni na peščico utrdb. Do takrat se je Filip počutil dovolj samozavestnega, da se je vrnil k Narragansettom na Rhode Island in zbral svoje ženske in otroke. Potoval je zahodno do reke Connecticut, se premaknil severno v bližino Deerfielda in nato zahodno v gorovje Berkshire, kjer je postavil svoje zimske četrti tik čez mejo iz Massachusettsa v Hoosicku v New Yorku. Z novimi rekruti med Sokoki (in celo nekaj Mahicani in Mohawki) je prebivalstvo Filipove vasi v Hoosicku naraslo na več kot 2.000 in zima 1675-76 je bila dolga, strašna bitka z lakoto.

Iz očitnih razlogov so Angleži nevtralna plemena, ki so pomagala Wampanoagom, obravnavali kot sovražnike, ampak njihova prizadevanja, da bi to ustavili, so razširila vojno. Ob izbruhu spopadov so se Narragansett zbrali v eni veliki utrdbi v močvirju blizu Kingstona na Rhode Islandu. Čeprav se je zdelo, da so bili na robu razveljavitve svoje pogodbe z Angleži in vstopa v vojno na strani Filipa, je bila edina stvar, za katero so bili krivi v prvih šestih mesecih konflikta, zagotavljanje zatočišča za ženske, otroke in druge nebojujoče se Wampanoage. Decembra 1675 je guverner Josiah Winslow iz Plymoutha vodil vojsko 1.000 mož s 150 izvidniki Mohegan proti Narragansettom. Angleži so zahtevali, da Narragansett predajo vse Wampanoage, ki so ostali in se jim pridružijo proti Filipu. Ko je bilo to zavrnjeno, so Angleži napadli. Bitka, znana kot Veliki močvirni boj (19. december 1675), je skoraj uničila Narragansette. Skupno so izgubili več kot 600 bojevnikov in vsaj 20 svojih poglavarjev, vendar so tudi Angleži utrpeli velike izgube in niso bili v stanju, da bi zasledovali Narragansett, ki so pobegnili. Pod vodstvom svojega poglavarja Canoncheta so se mnogi preživeli pridružili Filipu v Hoosicku.

Filip je medtem poskušal vključiti Mohawke v vojno proti Novi Angliji. Guverner New Yorka Edmund Andros je bil kraljevi imenovanec z malo ljubezni do puritancev v Massachusettsu in je sprva ohranil svojo kolonijo nevtralno. To se je spremenilo, ko je izvedel za Filipova prizadevanja, da bi pridobil Irokeze. Irokezi so se iz dolgoletnih izkušenj nelagodno počutili ob prisotnosti velike skupine močno oboroženih Algonkinov na svojih mejah (z njimi so bili v vojni več kot stoletje) in potem, ko je bilo več Mohawkov ubitih blizu Hoosicka pod vprašljivimi okoliščinami, so zavrnili Filipovo prošnjo. Spodbujeni s strani guvernerja Androsa so Mohawk postali sovražni in prisilili Filipa, da zapusti New York. Preselil se je vzhodno v Squawkeag v dolini Connecticut blizu meje Massachusettsa in Vermonta. Filip ni čakal na toplejše vreme, da bi nadaljeval vojno. Februarja je sprožil novo serijo napadov po Novi Angliji z uporabo svojega najučinkovitejšega orožja - ognja. Žrtve so vključevale: Lancaster, Medfield, Weymouth, Groton, Warwick (Rhode Island), Marlborough, Rehoboth, Plymouth, Chelmsford, Andover, Sudbury, Brookfield, Scituate, Bridgewater in Namasket.

Ko so angleški vojaki hiteli naokoli in se poskušali spopasti, so postali žrtve zased. Marca sta Canonchet in Narragansett skoraj uničila eno enoto (60 ubitih), in v drugem boju kmalu zatem ubila še 70. S temi uspehi je Filip uspel zbrati veliko število bojevnikov v Squawkeagu, vendar jih ni mogel nahraniti. Čeprav je lahko Angleže napadal nekaznovano in se branil pred Mohawki, je Filip obupno potreboval, da bi očistil angleško naselbino z območja, da bi njegovi ljudje lahko sadili koruzo in se preživljali. Zaradi tega sta se Narragansett in Pocomtuc združila v napadih na Northfield in Deerfield spomladi 1676. Oba napada sta bila na koncu odbita z velikimi izgubami. Medtem so Filipovi privrženci potrebovali semensko koruzo za spomladansko sajenje. Canonchet se je aprila prostovoljno javil za nevarno nalogo vrnitve na Rhode Island, kjer so imeli Narragansett skrivno skrivališče. Uspelo mu je, vendar so ga na povratni poti ujeli in usmrtili Mohegan.

Canonchetova smrt je očitno potrla Filipa in zaznamovala prelomnico vojne. Filip je preselil svoj sedež na goro Wachusett, vendar so Angleži končno začeli uporabljati Praying Indijance kot izvidnike in postali učinkovitejši. Maja je stotnik William Turner napadel ribiški tabor pri Turnerjevih slapovih in ubil več kot 400 (vključno s poglavarjem Pocomtucov Sancumachujem). Preden so bili prisiljeni k umiku zaradi premoči, so Angleži ubili tudi več puškarjev in uničili Filipove kovačnice. Turner je izgubil 43 mož med umikom v Hatfield, vendar je bila škoda že storjena. Filipova konfederacija se je začela razpadati in vsakdo je bil prepuščen sam sebi. Nekateri Nipmuc in Pocomtuc so sprejeli ponudbo zatočišča New Yorka in se naselili pri Mahicanih v Schaghticooku. Drugi so se združili s Sokoki (zahodnimi Abenaki) in se preselili na sever v Cowasuck, Missisquoi in Odanak (St. Francois) v Quebecu. Philip in Wampanoag pa so se odločili vrniti v svojo domovino v jugovzhodnem Massachusettsu.

Čez poletje so Wampanoage lovili rangerji kapitana Benjamina Churcha in izvidniki Praying Indian. Philip se je skril blizu Mount Hopea, vendar se je kraljica Awashonks iz Sakonetta predala in prestopila na drugo stran. 1. avgusta je Philip pobegnil med napadom na njegovo vas, vendar so Angleži ujeli njegovo ženo in sina, ki so ju poslali kot ujetnika na Martha's Vineyard. Pet dni kasneje so Pocassete ujeli blizu Tauntona, Weetamoo (Alexandrova vdova) pa se je utopila med poskusom pobega. Angleži so ji odrezali glavo in jo razstavili v Tauntonu. Philip in Anawon sta ostala skrita v močvirju blizu Mount Hopea, dokler ju ni izdal ovaduh John Alderman. Alderman je vodil rangerje Benjamina Churcha, ki so 12. avgusta obkolili Philipa. Alderman je ustrelil in ubil Philipa (za kar je dobil eno od Philipovih rok kot trofejo). Philipovo truplo so obglavili in razčetverili. Njegova glava je bila 25 let razstavljena na drogu v Plymouthu. Anawona so ujeli 28. avgusta in ga kasneje ubila drhal, Tuspaquina pa so usmrtili s strelskim vodom, potem ko se je predal. Philipova žena in sin naj bi bila prodana kot sužnja v Zahodno Indijo, vendar se zdi, da sta bila namesto tega izgnana iz Massachusettsa in sta se pridružila Sokokom v Odanaku.

Vojna bi se morala končati s Philipovo smrtjo, vendar mirovne pogodbe niso bile podpisane še dve leti. Medtem so Angleži še naprej lovili Philipove zaveznike in tiste, ki so jim pomagali. Odprava pod kapitanom Richardom Waldonom je med mirovnimi pogajanji leta 1676 napadla Nashue in ubila 200 ljudi. Ujetnike so prodali kot sužnje. Samuel Mosely je temu sledil z neizzvanim napadom na nevtralne Pennacooke. Druge odprave proti Androscogginu in Ossipeeju so končno v vojno potegnile Kennebec in Penobscot iz vzhodnih Abenakov. Novembra 1676 je angleška vojska napadla Squawkeag in uničila koruzo, potrebno za prihajajočo zimo. Sokoki so se umaknili na sever pod zaščito Francozov v Kanadi, vendar so Angleži Abenake in Sokoke izzvali v vsaj 50 let sovražnosti.

Po letu 1676 do danes

S Philipovo smrtjo in smrtjo večine njihovih voditeljev so bili Wampanoagi skoraj iztrebljeni. Vojno je preživelo le 400 ljudi. Narragansett in Nipmuc sta imela podobne izgube in čeprav so majhne skupine še naprej živele ob reki Connecticut do 1800-ih, so Pocomtuc izginili kot organizirana skupina. Za Angleže je bila vojna tudi draga: 600 ubitih in več kot polovica od 90 napadenih naselij, od katerih jih je bilo 13 uničenih. Edward Randolph, agent krone, je ocenil, da je bilo ubitih 3.000 domorodcev, vendar se zdi, da je bila njegova ocena zelo konservativna. Od predvojne domorodne populacije v južni Novi Angliji, ki je štela 15.000 ljudi, jih je leta 1680 ostalo le 4.000 in strogi mirovni pogoji, ki so jih naložili Angleži, so jih postavili v popolno podrejenost. V tako imenovani Veliki razpršitvi so Algonquini v južni Novi Angliji pobegnili bodisi k Sokokom in Francozom v Kanado, bodisi na zahod k Delaware in Irokezom.

Razen vasi na obalnih otokih, ki so ostale nevtralne, so preživele celinske Wampanoage po vojni preselili k Sakonnetom ali jih pomešali z Nauseti v molitvenih vaseh v zahodnem okrožju Barnstable. Skupnost Wampanoagov na Martha's Vineyardu je obstaala do danes, čeprav je bila tista na otoku Nantucket uničena zaradi neznane epidemije leta 1763. Celinski Wampanoagi so se vse bolj koncentrirali blizu Mashpeeja, vendar je Massachusetts v 1800-ih umaknil njihovo priznanje. Le Wampanoagi v Gay Headu so uspeli pridobiti zvezno priznanje.

Kot drugi Algonquini v južni Novi Angliji so bili Wampanoagi hortikulturno ljudstvo, ki je svoje kmetijstvo dopolnjevalo z lovom in ribolovom. Vasi so bile poleti zbrane blizu obale, da bi izkoristile ribolov in morsko hrano, toda po žetvi so se Wampanoagi preselili v notranjost in se razdelili v zimske lovske tabore razširjenih družin. Ker je bila Nova Anglija pred letom 1600 močno poseljena, so bila ta lovska ozemlja običajno določena, da bi se izognili konfliktom. Lastništvo je prehajalo z očeta na sina, vendar je bilo precej enostavno dobiti dovoljenje za lov na tujih zemljiščih. Wampanoagi so bili organizirani kot konfederacija z manjšimi sačemi in sagamori pod avtoriteto Velikega Sačema. Čeprav so Angleži pogosto imenovali wampanoaške sačeme "kralje", v tem položaju ni bilo nič kraljevskega razen spoštovanja in zelo omejene avtoritete. Položaj je imel malo privilegijev in wampanoaški sačemi so delali za preživetje kot vsi ostali. Treba je tudi omeniti, da v odsotnosti primernega moškega dediča ni bilo nenavadno med Wampanoagi, da je ženska postala sačem (kraljica ali squaw-sačem).

Predstavnosti o temi Wampanoag v Wikimedijini zbirki

• Britannica enciklopedija
• First Nations Compact Histories: WAMPANOAG HISTORY Arhivirano 2008-06-11 na Wayback Machine.