Salvador

Prazgodovina

V pleistocenu je območje naseljevala izumrla megafavna, vključno z velikanskim talnim lenivcem Eremotherium, toksodontidom Mixotoxodon, gomfoterjem Cuvieronius, gliptodontom Glyptotherium, kamelidom Hemiauchenia in prazgodovinskim konjem Equus conversidens. Arheološki dokazi, zlasti žlebljeni kamniti izstrelki, odkriti v zahodnem Salvadorju, kažejo, da človeška poselitev verjetno sega v paleoindijansko obdobje.

Predkolumbovsko obdobje

Arheološke raziskave predkolumbovskega Salvadorja ostajajo omejene, predvsem zaradi visoke gostote prebivalstva, ki omejuje možnosti izkopavanj, in zgodovinske vulkanske aktivnosti, ki prekriva potencialna najdišča pod debelimi plastmi vulkanskega pepela. Posledično so podatki o zgodnjih človeških naseljih – zlasti tistih iz predklasičnega obdobja in predhodnih obdobij – še vedno redki.

Pomembno arheološko najdišče v zahodnem Salvadorju je Tazumal, ki je bil prvič naseljen okoli leta 1200 pr. n. št. in je v predklasičnem obdobju postal pomembno urbano naselje na obrobju majevske civilizacije ter bil močno vpleten v trgovanje z dragocenimi predmeti, kot so keramika, obsidian, kakav in hematit. Naselje je bilo okoli leta 430 n. št. močno poškodovano zaradi vulkanskega izbruha, po katerem si ni nikoli več povrnilo nekdanjega pomena. Drugo pomembno predkolumbovsko naselje je Cara Sucia na skrajnem zahodu države, ki se je začelo kot majhno naselje okoli leta 800 pr. n. št. na začetku srednjega predklasičnega obdobja. V poznem klasičnem obdobju (600–900 n. št.) se je Cara Sucia razvila v pomembno urbano naselje, preden je bila v 10. stoletju nenadoma uničena.

Ljudstvo Pipil, nahua govoreče skupine, ki izvirajo iz osrednje Mehike, se je začelo seliti okoli leta 800 n. št. in naselilo osrednje in zahodne regije Salvadorja. Nahua Pipil so bili zadnji avtohtoni prebivalci, ki so prispeli v Salvador. Svoje ozemlje so poimenovali Kuskatan, beseda iz jezika nawat, ki pomeni 'Kraj dragocenih draguljev', kar se je izoblikovalo v klasični nahuatlski Cōzcatlān in je splošno znano kot Cuzcatlan. To je bilo največje ozemlje na salvadorskem ozemlju do stika z Evropo. Izraz Cuzcatleco se pogosto uporablja za identifikacijo osebe s salvadorsko dediščino, čeprav ima večina vzhodnega prebivalstva avtohtono dediščino lenškega izvora, prav tako njihova krajevna imena, kot so Intipuca, Chirilagua in Lolotique.

Večina arheoloških najdišč v zahodnem Salvadorju, kot sta Lago de Guija in Joya De Ceren, kaže na predkolumbovsko majevsko kulturo. Cihuatan kaže znake materialne trgovine s severno kulturo Nahua, vzhodnimi kulturo Majev in Lenca ter južno nikaragovsko in kostariško avtohtono kulturo. Tazumalova manjša struktura B1-2 kaže arhitekturni slog talud-tablero, ki je povezan s kulturo Nahua in ustreza njihovi migracijski zgodovini iz Anahuaca. V vzhodnem Salvadorju je najdišče Quelepa iz obdobja Lenca poudarjeno kot pomembno predkolumbovsko kulturno središče in kaže povezave z majevskim najdiščem Copan v zahodnem Hondurasu, pa tudi s prej omenjenima najdiščema v Chalchuapi in Cara Sucia v zahodnem Salvadorju. Preiskava najdišča La Laguna v Usulutanu je prav tako odkrila predmete Copador, ki ga povezujejo s trgovsko potjo Lenca-Maji.

Prihod Evropejcev (1522)

Do leta 1521 se je število avtohtonega prebivalstva mezoameriškega območja drastično zmanjšalo zaradi epidemije črnih koz, ki se je širila po ozemlju, čeprav v Cuzcatlánu ali severnem delu Managuare še ni doseglo pandemične ravni. Prvi znani obisk Špancev na današnjem salvadorskem ozemlju je opravil admiral Andrés Niño, ki je vodil odpravo v Srednjo Ameriko. Izkrcal se je v zalivu Fonseca 31. maja 1522 pri otoku Meanguera, ki ga je poimenoval Petronila, nato pa se je odpravil do zaliva Jiquilisco ob ustju reke Lempa. Prvi avtohtoni prebivalci, ki so imeli stik s Španci, so bili Lenca iz vzhodnega Salvadorja.

Osvojitev Cuzcatlána in Managuare

Leta 1524 so Pedro de Alvarado, njegov brat Gonzalo in njihovi možje po sodelovanju pri osvajanju Azteškega imperija prečkali Rio Paz proti jugu na ozemlje Cuzcatlana. Ob prihodu so bili Španci razočarani, ko so odkrili, da imajo Pipili malo zlata v primerjavi s tistim, kar so našli v Gvatemali ali Mehiki. Majhno količino zlata, ki je bila na voljo, je bilo treba izpirati, da bi jo lahko dobili. Sčasoma so Španci prepoznali bogastvo vulkanskih tal v deželi. Po tem odkritju je španska krona začela podeljevati zemljo na podlagi sistema encomienda.

Pedro Alvarado je junija 1524 vodil prvi vdor, da bi razširil svojo oblast na Cuzcatlán. Ko je prispel na meje kraljestva, je videl, da so bili civilisti evakuirani. Bojevniki Cuzcatlec so se preselili v obalno mesto Acajutla in čakali na Alvarada in njegove sile. Alvarado se je približal, prepričan, da bo rezultat podoben tistemu, kar se je zgodilo v Mehiki in Gvatemali. Mislil je, da se bo z lahkoto spopadel s to novo avtohtono silo, saj so mehiški zavezniki na njegovi strani in Pipil govorili podoben jezik.

Alvarado je vojake Cuzcatlec opisal kot ščite, okrašene z barvitim eksotičnim perjem, oklep, podoben telovniku, iz tripalčnega bombaža, ki ga puščice niso mogle prebiti, in dolge sulice. Obe vojski sta utrpeli veliko žrtev, ranjeni Alvarado se je umaknil in izgubil veliko svojih mož, zlasti med mehiškimi indijanskimi pomožnimi enotami. Ko se je njegova vojska pregrupirala, se je Alvarado odločil, da se odpravi v prestolnico Cuzcatlana in se ponovno sooči z oboroženim Cuzcatlec. Ranjen, nezmožen boja in skrit v pečinah je Alvarado poslal svoje španske može na konjih, da se približajo Cuzcatlekom, da bi videl, ali se bodo bali konj, vendar se niso umaknili, se Alvarado spominja v svojih pismih Hernánu Cortésu.

Cuzcatleki so ponovno napadli in tokrat ukradli špansko orožje. Alvarado se je umaknil in poslal mehiške sle, da bi od bojevnikov Cuzcatlekov zahtevali, da vrnejo ukradeno orožje in se predajo nasprotnikovemu kralju. Cuzcatleki so odgovorili z znamenitim odgovorom: »Če želite svoje orožje, pridite ponj«. Dnevi so minevali in Alvarado se je bal zasede in poslal še več mehiških slov na pogajanja, vendar se ti sli niso nikoli vrnili in so bili domnevno usmrčeni.

Španskim prizadevanjem so se Pipil in njihovi majevsko govoreči sosedje odločno uprli. Premagali so Špance in preostanek njihovih zaveznikov Tlaxcalan, zaradi česar so se morali umakniti v Gvatemalo. Potem ko je bil ranjen, je Alvarado opustil vojno in za nadaljevanje naloge imenoval svojega brata Gonzala de Alvarado. Dve poznejši ekspediciji (prva leta 1525, nato pa manjša skupina leta 1528) sta Pipile spravili pod španski nadzor, saj so bili Pipili oslabljeni tudi zaradi regionalne epidemije črnih koz. Leta 1525 je bila osvojitev Cuzcatlána končana in ustanovljeno je bilo mesto San Salvador. Španci so se soočili z velikim odporom Pipilov in niso mogli doseči vzhodnega Salvadorja, območja Lenca.

Leta 1526 so Španci ustanovili garnizijsko mesto San Miguel v severni Managuari – ozemlju Lenca, ki ga je vodil drug raziskovalec in konkvistador, Luis de Moscoso Alvarado, nečak Pedra Alvarado. Ustno izročilo pravi, da je majevsko-lenška kronska princesa Antu Silan Ulap I. organizirala odpor proti konkvistadorjem.[47] Commonwealth Lenca je bil zaskrbljen zaradi Moscosove invazije, Antu Silan pa je potoval od vasi do vasi in združil vsa mesta Lenca v današnjem Salvadorju in Hondurasu proti Špancem. Z nepričakovanimi napadi in številčno premočjo so uspeli pregnati Špance iz San Miguela in uničiti garnizijo.

Deset let so Lenci preprečevali Špancem, da bi zgradili stalno naselbino. Nato so se Španci vrnili z več vojaki, vključno s približno 2000 prisilnimi rekruti iz avtohtonih skupnosti v Gvatemali. Voditelje Lencev so zasledovali naprej v gore Intibucá.

Antu Silan Ulap je sčasoma predal nadzor nad odporom Lencev Lempiri (imenovani tudi Empira). Lempira je bil med avtohtonimi voditelji pomemben, saj se je posmehoval Špancem, tako da je po ujetje nosil njihova oblačila in uporabljal njihovo orožje, ujete v bitki. Lempira se je šest let boril kot poveljnik tisočih sil Lenca v Managuari, dokler ni bil ubit v bitki. Preostale sile Lenca so se umaknile v hribe. Španci so nato leta 1537 lahko obnovili svoje garnizijsko mesto San Miguel.

Kolonialno obdobje (1525–1821)

V kolonialnem obdobju sta bila San Salvador in San Miguel del generalne kapitanije Gvatemala, znane tudi kot Kraljevina Gvatemala (špansko Reino de Guatemala), ustanovljene leta 1609 kot upravna delitev Nove Španije. Salvadorsko ozemlje je upravljal župan Sonsonateja, San Salvador pa je bil leta 1786 ustanovljen kot intendencia.

Od konca 16. stoletja je gojenje indiga postalo pomemben del salvadorskega gospodarstva, ki se je razširilo zlasti v središču, vzhodu in vzdolž obale, skupaj z drugimi tržnimi pridelki, kot je sladkor. Nevarni delovni pogoji na plantažah indiga so v povezavi z agresivnim novačenjem delovne sile iz vasi, boleznimi, ki so jih prinesli Španci, in izgubo skupnih zemljišč (ejidos) v kolonialnem obdobju privedli do postopnega upada avtohtonega prebivalstva teh regij, saj so se njihove skupnosti razpadle in se asimilirale v ladino družbo. Severne obmejne regije države so doživele podoben pojav zaradi širjenja živinoreje. Po drugi strani pa so avtohtone skupnosti bolj neokrnjene preživele na zahodu države, kjer je gospodarstvo temeljilo na kakavu in balzamu ter je bilo zaščiteno pred živinorejo in boleznimi, kar je omogočilo ohranitev avtohtonega kmetijstva in posledično njihovih družbenih struktur, jezika in identitete.

Leta 1811 je kombinacija notranjih in zunanjih dejavnikov spodbudila srednjeameriške elite k poskusu pridobitve neodvisnosti od španske krone. Najpomembnejša notranja dejavnika sta bila želja lokalnih elit, da bi nadzorovale zadeve države brez vmešavanja španskih oblasti, in dolgoletna kreolska težnja po neodvisnosti. Glavna zunanjega dejavnika, ki sta spodbudila gibanje za neodvisnost, sta bila uspeh francoske in ameriške revolucije v 18. stoletju ter oslabitev vojaške moči španske krone zaradi napoleonskih vojn, kar je povzročilo nezmožnost učinkovitega nadzora nad kolonijami.

Novembra 1811 je salvadorski duhovnik José Matías Delgado pozvonil na zvonove cerkve Iglesia La Merced v San Salvadorju, pozval k uporu in sprožil gibanje za neodvisnost leta 1811. Ta upor je bil zadušen, mnogi njegovi voditelji pa so bili aretirani in obsojeni na zaporno kazen. Leta 1814 se je začel še en upor, ki je bil prav tako zadušen.

Neodvisnost (1821)

Leta 1821 so španske oblasti zaradi nemirov v Gvatemali kapitulirale in podpisale Zakon o neodvisnosti Srednje Amerike, s katerim so celotno generalno kapitanstvo Gvatemale (ki obsega sedanja ozemlja Gvatemale, Salvadorja, Hondurasa, Nikaragve in Kostarike ter mehiško zvezno državo Chiapas) osvobodile španske oblasti in razglasile neodvisnost. Leta 1821 se je Salvador pridružil Kostariki, Gvatemali, Hondurasu in Nikaragvi v uniji, imenovani Zvezna republika Srednja Amerika.

V začetku leta 1822 so oblasti novo neodvisnih srednjeameriških provinc na sestanku v mestu Guatemala glasovale za pridružitev novo ustanovljenemu Prvemu mehiškemu cesarstvu pod vodstvom Agustína de Iturbideja. Salvador se je upiral in vztrajal pri avtonomiji za srednjeameriške države. Mehiški vojaški odred je odkorakal v San Salvador in zatrl nestrinjanje, toda s padcem Iturbideja 19. marca 1823 se je vojska umaknila nazaj v Mehiko.

Kmalu zatem so oblasti provinc preklicale glasovanje o pridružitvi Mehiki in se namesto tega odločile za oblikovanje federalne unije petih preostalih provinc (Chiapas se je na tej točki trajno pridružil Mehiki), znane kot Zvezna republika Srednja Amerika. Salvador je 30. januarja 1841 razglasil neodvisnost od Zvezne republike Srednja Amerika. Salvador se je leta 1896 pridružil Hondurasu in Nikaragvi ter ustanovil zvezo Velika republika Srednja Amerika, ki je leta 1898 razpadla.

Po sredini 19. stoletja je gospodarstvo temeljilo na gojenju kave. Ko je svetovni trg indiga upadal, je gospodarstvo cvetelo ali trpelo, saj je svetovna cena kave nihala. Ogromni dobički, ki jih je kava prinašala kot monokulturni izvoz, so spodbudili koncentracijo zemlje v roke oligarhije le nekaj družin.

V drugi polovici 19. stoletja se je vrsta predsednikov iz vrst salvadorske oligarhije, nominalno tako konservativnih kot liberalnih, na splošno strinjala o promociji kave kot prevladujoče tržne kulture, razvoju infrastrukture (železnic in pristaniških objektov), ​​predvsem v podporo trgovini s kavo, odpravi komunalnih zemljiških posesti za lažjo nadaljnjo proizvodnjo kave, sprejetju zakonov proti potepuštvu, da bi zagotovili, da razseljeni prebivalci in drugi podeželski prebivalci zagotavljajo dovolj delovne sile za kavne plantaže (fince), in zatiranju nezadovoljstva na podeželju. Leta 1912 je bila ustanovljena nacionalna garda kot podeželska policijska sila.

20. stoletje

Leta 1898 je general Tomás Regalado s silo prevzel oblast, odstavil generala Rafaela Antonia Gutiérreza in vladal kot predsednik do leta 1903. Ko je nastopil funkcijo, je oživil prakso, da predsedniki imenujejo svoje naslednike. Po odsluženem mandatu je ostal aktiven v salvadorski vojski in bil 11. julija 1906 ubit v El Jicaru med vojno proti Gvatemali. Do leta 1913 je bil Salvador politično stabilen, s prikritimi tokovi ljudskega nezadovoljstva. Ko je bil leta 1913 ubit predsednik Manuel Enrique Araujo, so se pojavile številne hipoteze o političnem motivu njegovega umora.

Vladavini Manuela Enriqueja Arauja je sledila dinastija Meléndez-Quiñónez, ki je trajala od leta 1913 do 1927. Pío Romero Bosque, nekdanji minister in zaupanja vreden sodelavec dinastije, je nasledil predsednika Alfonsa Quiñóneza Molino in leta 1930 razpisal svobodne volitve, na katerih je Arturo Araujo prišel na oblast 1. marca 1931, kar je veljalo za prve svobodne volitve v državi. Njegova vlada je trajala le devet mesecev, preden so jo strmoglavili nižji vojaški častniki, ki so njegovo salvadorsko laburistično stranko obtožili pomanjkanja političnih in vladnih izkušenj ter neučinkovite uporabe vladnih položajev. Arturo Araujo se je soočil s splošnim nezadovoljstvom ljudstva, saj so ljudje pričakovali gospodarske reforme in prerazporeditev zemlje. Pred Narodno palačo so potekale demonstracije že od prvega tedna njegove vladavine. Njegov podpredsednik in vojni minister je bil general Maximiliano Hernández Martínez.

Decembra 1931 so nižji častniki organizirali državni udar pod vodstvom Martíneza. Predsedstvo sta branila le Prvi konjeniški polk in Nacionalna policija (Nacionalna policija je bila na njihovi plačilni listi), toda pozneje iste noči so se po več urah bojev močno premagani branilci predali uporniškim silam. Direktorat, sestavljen iz častnikov, se je skril za skrivnostno figuro, bogatim protikomunističnim bankirjem Rodolfom Dukeom, in kasneje za predsednika postavil podpredsednika Martíneza. Upor je verjetno povzročilo nezadovoljstvo vojske, ker predsednik Araujo že nekaj mesecev ni prejemal plače. Araujo je zapustil Nacionalno palačo in neuspešno poskušal organizirati sile za poraz upora.

Ameriški minister v Salvadorju se je srečal z Direktoratom in kasneje priznal vlado Martíneza, ki se je strinjala z izvedbo predsedniških volitev. Šest mesecev pred ponovno kandidaturo je odstopil in kot edini kandidat na glasovnici ponovno osvojil predsedniški položaj. Vladal je od leta 1935 do 1939, nato pa od 1939 do 1943. Četrti mandat je začel leta 1944, a je maja po splošni stavki odstopil. Martínez je dejal, da bo spoštoval ustavo, ki je določala, da ne more biti ponovno izvoljen, vendar obljube ni držal.

Salvadorska državljanska vojna (1979–1992)

Carlos Humberto Romero je bil zadnji predsednik vojaške diktature v državi, ki se je začela leta 1931. ZDA so bile Romerov največji podpornik, vendar se je Carterjeva administracija do oktobra 1979 odločila, da Salvador potrebuje spremembo režima.

15. oktobra 1979 je državni udar pripeljal na oblast Revolucionarno vladno hunto (JRG). Ta je nacionalizirala številna zasebna podjetja in prevzela veliko zasebnih zemljišč. Namen te nove hunte je bil ustaviti revolucionarno gibanje, ki je že potekalo kot odgovor na Duartejevo ukradeno izvolitev. Kljub temu je oligarhija nasprotovala agrarni reformi in hunta se je oblikovala z mladimi reformističnimi elementi iz vojske, kot sta polkovnika Adolfo Arnoldo Majano in Jaime Abdul Gutiérrez, pa tudi s progresivci, kot sta Guillermo Ungo in Alvarez.

Pritisk oligarhije je kmalu razpustil hunto zaradi njene nezmožnosti nadzora nad vojsko pri zatiranju ljudi, ki so se borili za sindikalne pravice, agrarno reformo, boljše plače, dostopno zdravstveno varstvo in svobodo izražanja. Medtem se je gverilsko gibanje širilo na vse sektorje salvadorske družbe. Dijaki in dijaki so bili organizirani v MERS (Movimiento Estudiantil Revolucionario de Secundaria, Revolucionarno gibanje dijakov); študenti so bili vključeni v AGEUS (Asociación de Estudiantes Universitarios Salvadorenos; Združenje salvadorskih študentov); Delavci so bili organizirani v BPR (Bloque Popular Revolucionario, Ljudski revolucionarni blok). Oktobra 1980 je več drugih večjih gverilskih skupin salvadorske levice ustanovilo Narodnoosvobodilno fronto Farabundo Martí ali FMLN. Do konca 1970-ih so vladne enote smrti vsak dan ubijale približno 10 ljudi. Medtem je imela FMLN od 6000 do 8000 aktivnih gverilcev in več sto tisoč honorarnih milic, podpornikov in simpatizerjev.

ZDA so podprle in financirale ustanovitev druge hunte, da bi spremenili politično okolje in ustavili širjenje levičarske vstaje. Napoleóna Duarteja so odpoklicali iz izgnanstva v Venezueli, da bi vodil to novo hunto. Vendar je bila revolucija že v teku in njegovo novo vlogo vodje hunte je splošna javnost videla kot oportunistično. Na izid vstaje ni mogel vplivati.

Óscar Romero, rimskokatoliški nadškof San Salvadorja, je obsodil krivice in pokole, ki so jih vladne sile zagrešile nad civilisti. Veljal je za glas brez glasu, vendar ga je 24. marca 1980 med mašo umoril eskadron smrti. Nekateri menijo, da je to začetek celotne salvadorske državljanske vojne, ki je trajala od leta 1980 do 1992.

Med konfliktom je 'izginilo' neznano število ljudi, ZN pa poročajo, da jih je bilo ubitih več kot 75.000. Bataljon Atlácatl salvadorske vojske, ki so ga usposabljale ZDA, je bil odgovoren za pokol v El Mozoteju, kjer je bilo umorjenih več kot 800 civilistov, od tega več kot polovica otrok, pokol v El Calabozu in umor študentov UCA.

16. januarja 1992 sta vlada Salvadorja, ki jo je zastopal predsednik Alfredo Cristiani, in FMLN, ki so jo zastopali poveljniki petih gverilskih skupin – Schafik Hándal, Joaquín Villalobos, Salvador Sánchez Cerén, Francisco Jovel in Eduardo Sancho, podpisali mirovne sporazume, ki so jih sklenili Združeni narodi in s katerimi se je končala 12-letna državljanska vojna. Dogodka, ki je potekal na gradu Chapultepec v Mehiki, so se udeležili dostojanstveniki ZN in drugi predstavniki mednarodne skupnosti. Po podpisu premirja je predsednik vstal in se rokoval z novimi bivšimi gverilskimi poveljniki, kar je bilo deležno širokega občudovanja.

Po vojni (1992–2019)

Mirovni sporazumi iz Chapultepeca so narekovali zmanjšanje obsega vojske ter razpustitev nacionalne policije, finančne policije, nacionalne garde in civilne zaščite, paravojaške skupine. Organizirana naj bi bila nova civilna policija. Sodna imuniteta za kazniva dejanja, ki so jih zagrešile oborožene sile, je bila končana; vlada se je strinjala, da se bo podredila priporočilom Komisije za resnico za Salvador (Comisión de la Verdad Para El Salvador), ki bi »preiskala resna nasilna dejanja, ki so se zgodila od leta 1980, ter naravo in posledice nasilja ter... priporočila metode za spodbujanje nacionalne sprave«. Leta 1993 je Komisija predstavila svoje ugotovitve, v katerih je poročala o kršitvah človekovih pravic na obeh straneh konflikta. Pet dni pozneje je salvadorski zakonodajalec sprejel zakon o amnestiji za vsa nasilna dejanja v tem obdobju.

Od leta 1989 do 2004 so Salvadorčani naklonjeni Nacionalistični republikanski zvezi (ARENA) in so na vseh volitvah do leta 2009 volili predsednike ARENE (Alfredo Cristiani, Armando Calderón Sol, Francisco Flores Pérez, Antonio Saca). Neuspešni poskusi levičarske stranke, da bi zmagala na predsedniških volitvah, so privedli do tega, da je za kandidata namesto nekdanjega gverilskega voditelja izbrala novinarja. 15. marca 2009 je Mauricio Funes, televizijska osebnost, postal prvi predsednik iz FMLN. Inavguriran je bil 1. junija 2009. Eden od poudarkov Funesove vlade je bilo razkrivanje domnevne korupcije iz prejšnje vlade.

ARENA je Saco uradno izključila iz stranke decembra 2009. Z 12 zvestimi poslanci v državnem zboru je Saca ustanovil svojo stranko, Veliko zavezništvo za nacionalno enotnost (GANA), in sklenil taktično zakonodajno zavezništvo z FMLN. Po treh letih na položaju, ko je Sacova stranka GANA FMLN zagotovila zakonodajno večino, Funes ni ukrepal niti za preiskavo niti za privedbo koruptivnih nekdanjih uradnikov pred sodišče.

Gospodarske reforme od začetka 1990-ih so prinesle velike koristi v smislu izboljšanih socialnih razmer, diverzifikacije izvoznega sektorja in dostopa do mednarodnih finančnih trgov na ravni naložbenega razreda. Kriminal ostaja velik problem za naložbeno okolje. V začetku novega tisočletja je salvadorska vlada ustanovila Ministerio de Medio Ambiente y Recursos Naturales – Ministrstvo za okolje in naravne vire (MARN) – kot odgovor na skrbi glede podnebnih sprememb.

Marca 2014 je nekdanji gverilski vodja FMLN Cerén tesno zmagal na volitvah. Za predsednika je prisegel 31. maja 2014. Bil je prvi nekdanji gverilec, ki je postal predsednik Salvadorja.

Oktobra 2017 je sodišče v Salvadorju razsodilo, da sta se nekdanji predsednik Funes in eden od njegovih sinov nezakonito obogatila. Funes je leta 2016 zaprosil za azil v Nikaragvi.

Septembra 2018 je bil nekdanji predsednik Saca obsojen na 10 let zapora, potem ko je priznal krivdo za preusmeritev več kot 300 milijonov ameriških dolarjev državnih sredstev lastnim podjetjem in tretjim osebam.

2019–danes

1. junija 2019 je Nayib Bukele postal novi predsednik Salvadorja. Bukele je bil zmagovalec predsedniških volitev februarja 2019. Zastopal je GANA, saj mu je bilo zavrnjeno sodelovanje z novo ustanovljeno stranko Nuevas Ideas. ARENA in FMLN, dve glavni stranki Salvadorja, sta v zadnjih treh desetletjih prevladovali v politiki Salvadorja.

Po poročilu Mednarodne krizne skupine (ICG) 2020 se je stopnja umorov v Salvadorju od Bukelejevega prevzema položaja predsednika junija 2019 zmanjšala za kar 60 %. Čeprav je vlada uradno zanikala kakršno koli sodelovanje z organiziranim kriminalom, so poročila v tisku, ki so temeljila na pričevanjih članov vlade in varnostnih uradnikov, navajala, da je obstajal "sporazum o nenapadanju" med deli vlade in tolpami.

Stranka Nuevas Ideas (NI, »Nove ideje«), ki jo je ustanovil Bukele, je skupaj s svojim zaveznikom (GANA) na zakonodajnih volitvah februarja 2021 osvojila približno 63 % glasov. Njegova stranka in zavezniki so osvojili 61 sedežev, kar je precej več kot zaželena super večina 56 sedežev v 84-članskem parlamentu, kar omogoča nesporne odločitve na zakonodajni ravni. Super večina stranki predsednika Bukeleja omogoča, da imenuje člane sodstva in sprejema zakone z malo ali nič nasprotovanja, na primer za odpravo omejitev predsedniških mandatov.

8. junija 2021 so provladni poslanci v zakonodajni skupščini na pobudo predsednika Bukeleja sprejeli zakonodajo, s katero je bitcoin postal zakonito plačilno sredstvo v Salvadorju. Septembra 2021 je vrhovno sodišče Salvadorja odločilo, da se Bukeleju dovoli drugi mandat leta 2024, kljub dejstvu, da ustava predsedniku prepoveduje dva zaporedna mandata. Odločitev so organizirali sodniki, ki jih je na sodišče imenoval Bukele. Salvador je 25. februarja 2021 postal prva srednjeameriška država, ki ji je SZO podelila certifikat za izkoreninjenje malarije.

Januarja 2022 je Mednarodni denarni sklad (IMF) pozval Salvador, naj prekliče svojo odločitev, da kriptovaluto uvrsti med zakonita plačilna sredstva. Bitcoin je hitro izgubil približno polovico svoje vrednosti, kar je pomenilo gospodarske težave in, od maja 2022, ko so se državne obveznice trgovale po 40 % prvotne vrednosti, možnost grozečega državnega bankrota; vendar se je vrednost bitcoina od aprila 2025 podvojila, odkar ga je Salvador prvič uvrstil med zakonita plačilna sredstva. Bukele je januarja 2022 napovedal načrte za izgradnjo Bitcoin Cityja ob vznožju vulkana v Salvadorju.

Leta 2022 je salvadorska vlada začela obsežen boj proti kriminalnim združbam in nasilju, povezanemu z združbami. Izredne razmere so bile razglašene 27. marca in podaljšane 20. julija. Aretiranih je bilo več kot 53.000 osumljenih članov tolp, kar je povzročilo najvišjo zabeleženo stopnjo zapiranja na svetu. Zaradi zatiranja je bilo po poročanjih ubitih več sto pridržanih, mednarodne organizacije za človekove pravice, kot je Amnesty International, pa so to razglasile za najhujšo kršitev človekovih pravic v državi od državljanske vojne.

30. novembra 2023 je zakonodajna skupščina Bukeleju in podpredsedniku Felixu Ulloi odobrila dopust, da bi se lahko osredotočila na svojo kampanjo za ponovno izvolitev leta 2024. Bukeleja je na mestu vršilke dolžnosti predsednice nasledila Claudia Rodríguez de Guevara, prva predsednica v zgodovini Salvadorja.

Januarja 2024 je bilo objavljeno, da se je stopnja umorov v primerjavi z enakim obdobjem lani zmanjšala za skoraj 70 %, in sicer na 154 v letu 2023 v primerjavi s 495 umori v letu 2022. 4. februarja 2024 je bil Bukele ponovno izvoljen na predsedniških volitvah z 84 % glasov. Njegova stranka Nuevas Ideas je osvojila 58 od 60 sedežev v parlamentu. 1. junija 2024 je prisegel za svoj drugi petletni mandat. Februarja 2025 se je salvadorski kongres po pritisku Mednarodnega denarnega sklada strinjal, da Bitcoinu odvzame status zakonitega plačilnega sredstva. Konec julija 2025 je zakonodajna skupščina odobrila spremembe ustave Salvadorja, ki bi odpravile omejitve predsedniških mandatov in podaljšale posamezne mandate s 5 let na 6. Zakonodajna skupščina je tudi prestavila naslednje predsedniške volitve z leta 2029 na 2027 (s čimer bi sovpadale z zakonodajnimi volitvami tistega leta), po katerih bi začele veljati ustavne spremembe.

Salvador leži na ožini Srednje Amerike med zemljepisnima širinama 13° in 15° severne zemljepisne širine ter zemljepisnima dolžinama 87° in 91° zahodne zemljepisne dolžine. Razteza se 270 km od zahoda proti severozahodu proti vzhodu proti jugovzhodu in 142 km od severa proti jugu, s skupno površino 21.041 km². Kot najmanjša in najbolj gosto poseljena država v celinski Ameriki se Salvador ljubeče imenuje Pulgarcito de America ('Palec obeh Amerik'). Salvador meji na Gvatemalo in Honduras ter ima obalo s Tihim oceanom. Skupna dolžina državne meje je 546 km: 203 km z Gvatemalo in 343 km s Hondurasom. Je edina srednjeameriška država, ki nima karibske obale. Obala Pacifika je dolga 307 km.

Salvador ima več kot 300 rek, najpomembnejša med njimi je Rio Lempa. Rio Lempa, ki izvira v Gvatemali, seka severno gorovje, teče vzdolž večjega dela osrednje planote in seka južno vulkansko gorovje, da se izliva v Pacifik. Je edina plovna reka v Salvadorju. S svojimi pritoki odvaja vodo iz približno polovice površine države. Druge reke so običajno kratke in odvajajo vodo iz pacifiških nižav ali tečejo iz osrednje planote skozi razpoke v južnem gorovju v Pacifik. Mednje spadajo Goascorán, Jiboa, Torola, Paz in Río Grande de San Miguel.

Geografija Salvadorja je vulkanska. Salvador je država, ki leži na Ognjenem obroču, kjer se zgodi večina vulkanov in potresov na Zemlji. Najbolj opazen vulkan je Volcan Chaparrastique (ognjenik San Miguel), ki kaže tudi največjo vulkansko aktivnost. Najvišji vulkan je Ilamatepec (ognjenik Santa Ana), ki sega 2384 metrov nad morsko gladino. Poleg teh je še 20 drugih vulkanov, od katerih so mnogi aktivni ali potencialno aktivni. Salvador ima drugo največje število vulkanov med vsemi srednjeameriškimi državami.

V Salvadorju je več jezer, ki jih obdajajo vulkanski kraterji, najpomembnejša med njimi sta jezero Ilopango (70 km²) in jezero Coatepeque (26 km²). Jezero Güija je največje naravno jezero v Salvadorju (44 km²). Z zajezitvijo reke Lempa je nastalo več umetnih jezer, največje med njimi je akumulacijsko jezero Cerrón Grande (135 km2). Znotraj meja Salvadorja je skupno 320 km² vode.

Najvišja točka Salvadorja je Cerro El Pital z 2730 metri na meji s Hondurasom. Salvador na zahodu prečkata dve vzporedni gorski verigi, med njima pa je osrednja planota, med njima pa ozka obalna ravnina, ki objema Pacifik. Te fizične značilnosti delijo državo na dve fiziografski regiji. Gorske verige in osrednja planota, ki pokrivajo 85 % kopnega, sestavljajo notranje višavje. Preostale obalne ravnice se imenujejo pacifiške nižine.

Podnebje

Salvador ima tropsko podnebje z izrazitimi mokrimi in suhimi letnimi časi. Temperature se spreminjajo predvsem z nadmorsko višino in kažejo le malo sezonskih sprememb. Pacifiške nižine so enakomerno vroče in vlažne. Osrednja planota in gorska območja so bolj zmerna.

Deževna sezona, lokalno znana kot invierno, traja od maja do oktobra. Skoraj vse letne padavine padejo v tem času, letne količine padavin, zlasti na južnih gorskih pobočjih, pa lahko dosežejo tudi do 2000 milimetrov. Zavarovana območja in osrednja planota prejmejo manjše, čeprav še vedno znatne količine. Padavine v tej sezoni običajno izvirajo iz nizkega zračnega tlaka nad Pacifikom in običajno padajo v močnih popoldanskih nevihtah. Čeprav se v Pacifiku občasno pojavljajo orkani, le redko prizadenejo Salvador, z izjemo orkana Mitch leta 1998 (ki se je dejansko oblikoval nad Atlantskim bazenom) in orkana Emily leta 1973.

Od novembra do aprila severovzhodni pasati nadzorujejo vremenske vzorce. V teh mesecih zrak, ki teče iz Karibov, med prehodom čez gore v Hondurasu izgubi večino padavin. Ko ta zrak doseže Salvador, je suh, vroč in meglen. Ta letni čas je lokalno znan kot verano ali poletje.

Temperature se glede na letni čas malo spreminjajo; glavni dejavnik je nadmorska višina. Pacifiško nižavje je najbolj vroče območje z letnimi povprečji od 25 do 29 °C. San Salvador je reprezentativen za osrednjo planoto s povprečno letno temperaturo 23 °C in absolutno najvišjo in najnižjo vrednostjo 38 oziroma 6 °C. Gorska območja so najhladnejša, z letnimi povprečji od 12 do 23 °C in najnižjimi temperaturami, ki se včasih približajo ledišču.

Naravne nesreče

Ekstremni vremenski dogodki

Zaradi lege Salvadorja ob Tihem oceanu je izpostavljen hudim vremenskim razmeram, vključno z močnimi nalivi in ​​hudimi sušami, ki jih lahko še bolj poslabšata učinka El Niño in La Niña. V Tihem oceanu občasno nastajajo orkani, z izjemo orkana Mitch, ki je nastal v Atlantiku in prečkal Srednjo Ameriko.

Poleti leta 2001 je huda suša uničila 80 % salvadorskih pridelkov in povzročila lakoto na podeželju. 4. oktobra 2005 je močno deževje povzročilo nevarne poplave in zemeljske plazove, ki so terjali najmanj 50 smrtnih žrtev.

Potresi in vulkanska aktivnost

Salvador leži vzdolž pacifiškega ognjenega obroča in je podvržen znatni tektonski aktivnosti, vključno s pogostimi potresi in vulkansko aktivnostjo. Glavno mesto San Salvador je bilo uničeno leta 1756 in 1854, močno poškodovano pa je bilo tudi v potresih v letih 1919, 1982 in 1986. Med nedavnimi primeri je potres z magnitudo 7,7 13. januarja 2001, ki je povzročil zemeljski plaz, v katerem je umrlo več kot 800 ljudi. V drugem potresu mesec dni kasneje, 13. februarja 2001, je umrlo 255 ljudi in bilo poškodovanih približno 20 % stanovanj v državi. Potres z magnitudo 5,7 Mw leta 1986 je povzročil 1500 smrtnih žrtev, 10.000 poškodb in 100.000 ljudi, ki so ostali brez domov.

Salvador ima več kot dvajset vulkanov. Dva od njih, San Miguel in ognjenik Izalco, sta aktivna v zadnjih letih. Od začetka 19. stoletja do sredine 1950-ih je Izalco bruhal tako redno, da si je prislužil ime Svetilnik Pacifika. Njegovi sijoči izbruhi so bili jasno vidni na velikih razdaljah na morju, ponoči pa ga je žareča lava spremenila v bleščeč svetleč stožec. Najnovejši uničujoči vulkanski izbruh se je zgodil 1. oktobra 2005, ko je Ognjenik Santa Ana bruhal oblak pepela, vročega blata in kamenja, ki je padel na bližnje vasi in povzročil dve smrtni žrtvi. Najhujši vulkanski izbruh na tem območju se je zgodil v 5. stoletju našega štetja, ko je vulkan Ilopango izbruhnil z močjo VEI 6, kar je povzročilo obsežne piroklastične tokove in uničilo majevska mesta.

Flora in favna

Ocenjuje se, da v Salvadorju živi 500 vrst ptic, 1000 vrst metuljev, 400 vrst orhidej, 800 vrst dreves in 800 vrst morskih rib.

Od osmih vrst morskih želv na svetu jih šest gnezdi na obalah Srednje Amerike, štiri pa živijo na salvadorski obali: orjaška usnjača, prava kareta, orjaška črepaha in zelenkasta želva. Prava kareta je kritično ogrožena vrsta.

Nedavna prizadevanja za ohranjanje dajejo upanje za prihodnost biotske raznovrstnosti v državi. Leta 1997 je vlada ustanovila Ministrstvo za okolje in naravne vire. Leta 1999 je državni zbor odobril splošni okvirni zakon o okolju. Več nevladnih organizacij si prizadeva za zaščito nekaterih najpomembnejših gozdnih območij Salvadorja. Med njimi je najpomembnejša SalvaNatura, ki upravlja El Imposible, največji narodni park v Salvadorju, v skladu s sporazumom s salvadorskimi okoljskimi organi.

V Salvadorju je šest kopenskih ekosistemov: gorski gozdovi Srednje Amerike, vlažni gozdovi Sierra Madre de Chiapas, suhi gozdovi Srednje Amerike, borovi hrastovi gozdovi Srednje Amerike, mangrove v zalivu Fonseca in mangrove na severni suhi pacifiški obali. Leta 2018 je imel povprečno oceno indeksa integritete gozdne krajine 4,06/10, kar ga uvršča na 136. mesto na svetu od 172 držav.

Salvador je razdeljen na 14 departmajev (departamentos), ki so nato razdeljeni na 44 občin (municipios), ki so prav tako razdeljene na 262 okrožij.

Salvadorsko gospodarstvo so včasih ovirale naravne nesreče, kot so potresi in orkani, vladne politike, ki nalagajo velike gospodarske subvencije, in korupcija v uradništvu. Subvencije so postale takšen problem, da je aprila 2012 Mednarodni denarni sklad začasno ustavil posojilo centralni vladi v višini 750 milijonov dolarjev. Vodja kabineta predsednika Funesa, Alex Segovia, je priznal, da je gospodarstvo na "točki zloma".

Bruto domači proizvod (BDP) v pariteti kupne moči je po ocenah za leto 2021 znašal 57,95 milijarde USD, kar pomeni 4,2-odstotno rast realnega BDP za leto 2021. Storitveni sektor je največji del BDP s 64,1 %, sledi mu industrijski sektor s 24,7 % (ocena iz leta 2008), kmetijstvo pa predstavlja 11,2 % BDP (ocena iz leta 2010). BDP je po letu 1996 rasel z letno stopnjo, ki je v povprečju znašala 3,2 % realne rasti. Vlada se je zavezala pobudam prostega trga in realna stopnja rasti BDP leta 2007 je dosegla 4,7 %. Decembra 2017 so neto mednarodne rezerve znašale 3,57 milijarde dolarjev.

Razvoj novih sektorjev rasti za bolj raznoliko gospodarstvo je v Salvadorju že dolgo izziv. V preteklosti je država proizvajala zlato in srebro, vendar so nedavni poskusi ponovnega odprtja rudarskega sektorja, ki naj bi lokalnemu gospodarstvu dodali več sto milijonov dolarjev, propadli, potem ko je predsednik Saca ustavil delovanje rudarske korporacije Pacific Rim.

Tako kot druge nekdanje kolonije je tudi Salvador dolga leta veljal za gospodarstvo z enim izvozom (gospodarstvo, ki je bilo močno odvisno od ene vrste izvoza). V kolonialnih časih je bil Salvador uspešen izvoznik indiga, a po izumu sintetičnih barvil v 19. stoletju se je novonastala moderna država kot glavni izvozni proizvod obrnila na kavo.

Leta 2006 je bil Salvador prva država, ki je ratificirala sporazum o prosti trgovini med Srednjo Ameriko in Dominikansko republiko (CAFTA) – o katerem so se pet držav Srednje Amerike in Dominikanska republika dogovorile z Združenimi državami. CAFTA od salvadorske vlade zahteva, da sprejme politike, ki spodbujajo prosto trgovino. CAFTA je okrepila izvoz predelane hrane, sladkorja in etanola ter podprla naložbe v sektor oblačil, ki se je po izteku sporazuma o več vlaknih leta 2005 soočil z azijsko konkurenco. V pričakovanju upada konkurenčnosti sektorja oblačil si je prejšnja administracija prizadevala za diverzifikacijo gospodarstva s promocijo države kot regionalnega distribucijskega in logističnega središča ter s spodbujanjem naložb v turizem z davčnimi spodbudami.

Junija 2021 je predsednik Nayib Bukele dejal, da bo uvedel zakonodajo, s katero bo bitcoin postal zakonito plačilno sredstvo v Salvadorju. Zakon o bitcoinu je zakonodajna skupščina Salvadorja sprejela 9. junija 2021. Bitcoin je uradno postal zakonito plačilno sredstvo 7. septembra 2021. V skladu z zakonom lahko tujci pridobijo stalno prebivališče v Salvadorju, če v državo vložijo 3 bitcoine. Izvajanje zakona je naletelo na proteste, saj je večina države proti uporabi bitcoina kot zakonitega plačilnega sredstva.

Glede na anketo, ki jo je izvedla Salvadorska trgovinska zbornica, je marca 2022 le 14 % trgovcev v državi obdelalo vsaj eno transakcijo z bitcoini. Od maja 2024 uradni vladni subjekt z imenom Bitcoin Office of El Salvador poroča, da ima vlada 5750 bitcoinov (približno 354 milijonov dolarjev okoli maja 2024) – od tega je bilo od septembra 2021 z uporabo geotermalne energije vulkana Tecapa izkopanih skoraj 474 bitcoinov (približno 29 milijonov dolarjev okoli maja 2024).

Salvador je v regiji vodilni po številu nakazil na prebivalca, pri čemer so prilivi enaki skoraj vsem izvoznim dohodkom; Leta 2019 je v ZDA živelo 2,35 milijona Salvadorčanov.[140] Nakazila so prejemala približno tretjina vseh gospodinjstev. Nakazila Salvadorčanov, ki živijo v Združenih državah Amerike, poslana družinskim članom v Salvadorju, so pomemben vir tujih dohodkov in izravnavajo trgovinski primanjkljaj. Nakazila so se od začetka 2000-ih stalno povečevala, s 3,32 milijarde dolarjev oziroma približno 16,2 % BDP leta 2006 na skoraj 6 milijard dolarjev (približno 20 % BDP leta 2019, kar je ena najvišjih stopenj na svetu po podatkih Svetovne banke).

Turizem

Večina severnoameriških in evropskih turistov išče plaže in nočno življenje Salvadorja. Turistična pokrajina Salvadorja se nekoliko razlikuje od turistične pokrajine drugih srednjeameriških držav. Zaradi svoje geografske velikosti in urbanizacije ni veliko turističnih destinacij z naravno tematiko, kot so ekoture ali arheološka najdišča, odprta za javnost. Kljub temu Salvador ostaja najbolj znan po svojih plažah in vulkanih. Najpogosteje obiskane plaže vključujejo El Tunco, Punta Roca, El Sunzal, El Zonte beach, La Costa del Sol, El Majahual in La Libertad beach. Najbolj obiskana vulkana sta Santa Ana in Izalco.

Prebivalstvo Salvadorja je leta 2021 štelo 6.314.167, v primerjavi z 2.200.000 leta 1950. Leta 2010 je bil odstotek prebivalstva, mlajšega od 15 let, 32,1 %, 61 % jih je bilo starih med 15 in 65 let, 6,9 % pa jih je bilo starih 65 let ali več. Glavno mesto San Salvador ima približno 2,1 milijona prebivalcev. Ocenjujejo, da 42 % prebivalstva Salvadorja živi na podeželju. Urbanizacija se je v Salvadorju od 1960-ih neverjetno hitro širila, milijoni ljudi so se preselili v mesta in s tem ustvarili težave za urbanistično načrtovanje in storitve.

V Salvadorju živi do 100.000 Nikaragvancev.

Na lestvici Global Hunger Index za leto 2024 se je Salvador uvrstil na 43. mesto od 127 držav z zadostnimi podatki za izračun rezultatov GHI za leto 2024. Z rezultatom 8,0 ima Salvador nizko stopnjo lakote.

Etnične skupine

Približno 86 % Salvadorčanov se identificira kot mestici oziroma mešanega ameriškega in evropskega porekla, 12,7 % se identificira kot popolnoma evropskega porekla, 0,1 % se identificira kot afro-potomci, medtem ko se približno 0,6 % ne identificira z nobeno od zgoraj omenjenih kategorij.

Od prebivalstva se 0,23 % izpostavlja kot popolnoma avtohtono. Etnične skupine so Kakavira, ki predstavlja 0,07 % celotnega prebivalstva države, Nahua (0,06 %), Lenca (0,04 %) in druge manjše skupine (0,06 %). Zelo malo ameriških Indijancev je ohranilo svoje običaje in tradicije, saj so se sčasoma asimilirali v prevladujočo mestico kulturo. Obstaja majhna afro-salvadorska skupina, ki predstavlja 0,13 % celotnega prebivalstva, pri čemer so bili črnci in druge rase zaradi vladnih politik v začetku 20. stoletja preprečeni priseljevanju. Potomci zasužnjenih Afričanov pa so se že precej prej, v kolonialnem in postkolonialnem obdobju, integrirali v salvadorsko prebivalstvo in kulturo.

Med različnimi skupinami priseljencev v Salvadorju izstopajo Palestinci. Čeprav jih je malo, so njihovi potomci v državi dosegli veliko gospodarsko in politično moč, kar dokazuje izvolitev predsednika Antonia Sace, čigar nasprotnik na volitvah leta 2004, Schafik Handal, je bil prav tako palestinskega porekla, in cvetoča komercialna, industrijska in gradbena podjetja v lasti te etnične skupine. Tudi sedanji predsednik Nayib Bukele je palestinskega porekla.

Leta 2004 je zunaj Salvadorja živelo približno 3,2 milijona Salvadorcev, pri čemer so Združene države Amerike tradicionalno glavna destinacija salvadorskih ekonomskih migrantov. Do leta 2012 je bilo v ZDA približno 2,0 milijona salvadorskih priseljencev in Američanov salvadorskega porekla, kar jih uvršča med šeste največje skupine priseljencev v državi. Druga destinacija Salvadorcev, ki živijo zunaj države, je Gvatemala, z več kot 111.000 prebivalci, večinoma v mestu Guatemala City. Salvadorci živijo tudi v drugih bližnjih državah, kot so Belize, Honduras in Nikaragva. Med drugimi državami z opaznimi salvadorskimi skupnostmi so Kanada, Mehika, Združeno kraljestvo (vključno s Kajmanovi otoki), Švedska, Brazilija, Italija in Kolumbija.

Jeziki

Španščina je uradni jezik in jo govorijo skoraj vsi prebivalci, čeprav zelo majhno število (okoli 500) avtohtonih Pipilov govori jezik Navat. Drugi avtohtoni jeziki, in sicer Poqomam, Cacaopera in Lenca, so izumrli. Q'eqchi' govorijo avtohtoni priseljenci gvatemalskega in belizejskega porekla, ki živijo v Salvadorju.

Lokalni španski jezik se imenuje Caliche in velja za neformalnega. Tako kot v drugih regijah Srednje in Južne Amerike tudi Salvadorci uporabljajo voseo. To se nanaša na uporabo vos kot zaimka v drugi osebi ednine namesto tú.

Zaradi mešanih porok med domorodci, evropskimi naseljenci in zasužnjenimi Afričani je nastala mešana populacija, ki je nastala pod vplivom avtohtonih, kolonialnih španskih in afriških vplivov. Katoliška cerkev igra pomembno vlogo v salvadorski kulturi. Nadškof Óscar Romero je narodni junak zaradi svoje vloge pri upiranju kršitvam človekovih pravic, ki so se dogajale pred salvadorsko državljansko vojno. Pomembne tuje osebnosti v Salvadorju so bili jezuitski duhovniki in profesorji Ignacio Ellacuría, Ignacio Martín-Baró in Segundo Montes, ki jih je leta 1989 na vrhuncu državljanske vojne umorila salvadorska vojska.

Slikarstvo, keramika in tekstil so glavni ročni umetniški mediji. Pisatelji Francisco Gavidia, Salarrué (Salvador Salazar Arrué), Claudia Lars, Alfredo Espino, Pedro Geoffroy Rivas, Manlio Argueta, José Roberto Cea in pesnik Roque Dalton so pomembni pisatelji iz Salvadorja. Pomembne osebe 20. stoletja so pokojni filmski ustvarjalec Baltasar Polio, režiserka Patricia Chica, umetnik Fernando Llort in karikaturist Toño Salazar.

Med bolj priznanimi predstavniki grafične umetnosti so slikarji Studio Lenca, Augusto Crespin, Noe Canjura, Carlos Cañas, Giovanni Gil, Julia Díaz, Mauricio Mejia, Maria Elena Palomo de Mejia, Camilo Minero, Ricardo Carbonell, Roberto Huezo, Miguel Angel Cerna, (slikar in pisatelj bolj znan kot MACLo), Esael Araujo in mnogi drugi.

Ena od znamenitih jedi Salvadorja je pupusa. Pupuse so ročno izdelane koruzne tortilje (iz masa de maíz ali masa de arroz, testa iz koruzne ali riževe moke, ki se uporablja v latinskoameriški kuhinji), polnjene z eno ali več od naslednjega: sirom (običajno mehkim salvadorskim sirom, kot je quesillo, podoben mocari), chicharrónom ali prepraženim fižolom. Včasih je nadev queso con loroco (sir v kombinaciji z lorocom, cvetnim popkom vinske trte, ki izvira iz Srednje Amerike). Pupusas revueltas so pupuse, polnjene s fižolom, sirom in svinjino. Obstajajo tudi vegetarijanske možnosti. Nekatere pustolovske restavracije ponujajo celo pupuse, polnjene s kozicami ali špinačo. Ime pupusa izhaja iz besede pupusahua v jeziku Pipil-Nahuatl. O izvoru pupuse se razpravlja, čeprav je znano, da je bila v Salvadorju prisotna pred prihodom Špancev.

V Salvadorju velja pupusa za mezoameriško zapuščino prednikov in najbolj priljubljeno jed v državi. Z zakonodajnim odlokom št. 655 v salvadorski ustavi je bila označena kot nacionalna jed Salvadorja. Odlok tudi določa, da bo država vsako drugo nedeljo v novembru praznovala državni dan pupusas.

Dve drugi tipični salvadorski jedi sta yuca frita in panes con pollo. Yuca frita je ocvrta korenina kasave, postrežena s curtido (preliv iz vloženega zelja, čebule in korenja) in svinjske kože s pescaditas (ocvrti mladi sardinali). Yuca se včasih postreže kuhana namesto ocvrta. Pan con pollo/pavo (kruh s piščancem/puranom) so topli sendviči, napolnjeni s puranom ali piščancem. Ptica je marinirana, nato pečena z začimbami in ročno puljena. Ta sendvič se tradicionalno postreže s paradižnikom in vodno krešo skupaj s kumarami, čebulo, solato, majonezo in gorčico.

Eden od tipičnih salvadorskih zajtrkov je ocvrta banana, običajno postrežena s smetano. Pogosta je v salvadorskih restavracijah in domovih, vključno s tistimi priseljencev v Združenih državah Amerike. Alguashte, začimba iz posušenih, zmletih pepit, se pogosto uporablja v slanih in sladkih salvadorskih jedeh. Maria Luisa je sladica, ki jo pogosto najdemo v Salvadorju. Gre za večplastno torto, ki je prepojena z marmelado iz pomaranč in posuta s sladkorjem v prahu. Ena najbolj priljubljenih sladic je torta Pastel de tres leches (torta treh mlekov), ki je sestavljena iz treh vrst mleka: kondenziranega mleka, kondenziranega mleka in smetane.

Priljubljena pijača, ki jo uživajo Salvadorčani, je horchata. To je najpogosteje narejena iz semen morro, zmletih v prah in dodanih mleku ali vodi ter sladkorju. Horchato pijejo vse leto in jo lahko pijejo kadar koli v dnevu. Večinoma jo spremlja krožnik pupusas ali ocvrte juke. Horchata iz Salvadorja ima zelo značilen okus in je ne smemo zamenjevati z mehiško horchato, ki je narejena na osnovi riža. Kava je prav tako pogosta jutranja pijača. Med drugimi priljubljenimi pijačami v Salvadorju sta ensalada, pijača iz sesekljanega sadja, ki plava v sadnem soku, in Kolachampan, gazirana pijača z okusom sladkornega trsa.

• Embassy of El Salvador in London – content rich site about every aspect of Salvadoran life, government, business, and politics.
• Chief of State and Cabinet Members
• El Salvador. The World Factbook. Central Intelligence Agency
• El Salvador at UCB Libraries GovPubs
• El Salvador profile from the BBC News
• Wikimedia Atlas - El Salvador