Penninska pot

Pot je bila ideja novinarja in popotnika Toma Stephensona, ki ga je navdihnilo podobno potepanje v Združenih državah Amerike, zlasti Apalaška pot. Stephenson je koncept predlagal v članku za Daily Herald leta 1935 in lobiral v parlamentu za ustanovitev uradne poti. Pot naj bi se končala v Woolerju, vendar je bilo odločeno, da bo ciljna točka Kirk Yetholm. Zadnji odsek je bil razglašen za odprtega na slovesnosti na Malham Moorju 24. aprila 1965. Pred uradnim odprtjem Penninske poti je bila britanska vojska povabljena, da preizkusi pot, naloga, ki je bila opravljena v enem dnevu. Mlajši vojaki iz polka mlajših obrtnikov vojaškega gostinskega korpusa s sedežem v Aldershotu so bili razdeljeni v patrulje po štiri ali pet, vsaki pa je bil dodeljen približno 25 km dolg odsek poti. Nato je bilo predloženo poročilo o označevanju in izvedljivosti poti.

Peninska pot je aprila 2015 praznovala svojo 50. obletnico. Ves april je bila predvajana posebna štiridelna serija BBC One z naslovom Penninska pot.

Pennine Way je priljubljena med pohodniki, leta 1990 pa je Komisija za podeželje poročala, da jo vsako leto uporablja 12.000 pohodnikov na dolge razdalje in 250.000 dnevnih pohodnikov ter da pohodniki prispevajo 2 milijona funtov (1990) k lokalnemu gospodarstvu vzdolž poti in neposredno ohranijo 156 delovnih mest. Priljubljenost poti je ponekod povzročila znatno erozijo terena,ref name="roly_smith">Smith, Roly (7. julij 2001). »Paving the Way«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. oktobra 2013. Pridobljeno 21. januarja 2016.</ref> zato so bili sprejeti ukrepi za njeno sanacijo, vključno s preusmeritvijo delov poti na trdnejša tla in polaganjem tlakovcev ali desk na mehkejših območjih. Ti ukrepi so bili učinkoviti pri zmanjševanju obsega razbitega terena, čeprav je bil poseg v naravno krajino včasih sporen.

Namestitev je na voljo v mladinskih hotelih, kampih, prenočiščih z zajtrkom in pubih, vendar je na gorskih odsekih omejena, zato je pri načrtovanju pohoda včasih treba izbrati med dolgim ​​dnevom (med dvema krajema, ki ponujata namestitev na poti) ali dvema krajšima dnevoma, ki vključujeta večerni spust izven poti (do bližnje vasi ali kmetije) z jutranjim ponovnim vzponom.

Na križišču Peninske poti z drugimi javnimi potmi je 535 dostopnih točk. Pot prečka veliko cest in poteka skozi številne vasi in mesta z dobrim javnim prevozom. To omogoča enostavno ogledovanje kratkega dela poti ali razdelitev Peninske poti na več praznikov ali dolgih vikendov.

Večina Peninske poti poteka po javnih pešpoteh in ne po konjskih poteh ter ni dostopna popotnikom na konjih ali kolesih, vendar je približno vzporedna Peninska konjska pot odprta od Derbyshira do Cumbrie. Ta pot, odprta za vse, ki ne uporabljajo motornih vozil, se začne nekoliko južneje od Peninske poti.

Raziskava agencije National Trails je pokazala, da mora pohodnik, ki prehodi celotno dolžino poti, premagati 287 vrat, 249 lesenih prelazov, 183 kamnitih prelazov in 204 mostove. 319 km poti poteka po javnih pešpoteh, 112 km po javnih konjskih poteh in 32 km po drugih javnih cestah. Pohodniku pomaga 458 smernih oznak.

Narodni park Peak District

Penninska pot se je skozi narodni park Peak District prvotno vzpenjala proti severu od Edala čez sredino planote Kinder Scout. Zaradi zmanjšanja erozije je bila preusmerjena in zdaj se nadaljuje proti zahodu, kjer se na planoto vzpenja po stopnicah, znanih kot Jakobova lestev. Nato zavije proti severu in sledi zahodnemu robu planote mimo Kinder Downfall, prečka cesto Snake Pass (A57) in se vzpne na Bleaklow. Z vrha se pot spusti v Longdendale. V dolini prečka jez akumulacijskega jezera Torside do Crowdena, prve vasi od začetka poti, ki je oddaljena 26 km.

Iz Crowdena se Penninska pot vzpenja po stranski dolini mimo Laddow Rocks do vrha Black Hilla na meji z Yorkshirom. Spušča se čez Wessenden Head Moor (vzhodni del Saddleworth Moor) in cesto A635 do doline Wessenden. Vzpenja se iz doline in zapusti narodni park pri Standedgu na cesti A62.

Južni Pennini

Iz Standedga Penninska pot sledi meji med Yorkshirom in Velikim Manchestrom proti severu vzdolž vrste robov iz peščenjaka. Prečka cesto A640, nato A672, preden prečka avtocesto M62 po dolgem brvi v bližini Windy Hilla. Mimo avtoceste pot sledi Blackstone Edge do ceste A58, nato pa mimo vrste rezervoarjev. Prečka Calderdale Way visoko nad vasjo Mankinholes, nato pa se vzpenja do znanega spomenika na Stoodley Pike. Od spomenika se strmo spušča v dolino reke Calder, ki jo prečka približno 1,6 km zahodno od mesta Hebden Bridge, največjega naselja v bližini poti.

Pot se vzpenja iz doline Calder skozi raztreseno vasico Colden in prečka Colden Water po starodavnem mostu. Nato gre mimo rezervoarjev Walshaw Dean in se vzpenja do ruševin Top Withens, za katere pravijo, da so bile navdih za Wuthering Heights. Pot se nato spusti do Ponden Halla in prečka več barja do vasi Cowling in Lothersdale.

Iz Lothersdala pot prečka Pinhaw Beacon do Thornton-in-Cravena. Nato sledi položnejša pokrajina, vključno s kratkim odsekom vlečne poti kanala Leeds in Liverpool pri East Martonu, da doseže vas Gargrave v Airedaleu, na prometni cesti A65.

Narodni park Yorkshire Dales

Severno od Gargravea se Penninska pot vzpenja na Airedale in vstopa v narodni park Yorkshire Dales. Sledi poljskim potem skozi majhne vasi Airton in Hanlith do večje vasi Malham. Nato se vzpenja po stopnicah na zahodni strani zaliva Malham, prečka apnenčasto tlakovanje na vrhu zaliva in se nadaljuje proti severu do Malham Tarna. Pot nato prečka ramo Fountains Fell, prečka vrh Silverdala in se v zelo strmem odseku vzpne na nos Pen-y-Ghenta. Z vrha Pen-y-Ghenta se Pennine Way spusti do vasi Horton v Ribblesdaleu (na železnici Settle–Carlisle).

Penninska pot se nato po stari cesti za tovorne konje Settle–Langstrothdale povzpne na Ribblesdale. Pot poteka mimo vzhodnega konca Ling Gilla in se vzpenja na Cam Fell, kjer sledi liniji rimske ceste, ki si jo delimo z Dales Way. Pot nato prečka hrib Dodd Fell in sledi grebenu med Widdaleom in Sleddaleom, preden se pri Gaylu in sosednjem mestu Hawes spusti v Wensleydale.

Pot prečka dolino do Hardrawa, nato pa se začne 8 km dolg vzpon na Great Shunner Fell. Z vrha hriba se pot spusti v zgornji Swaledale in vas Thwaite. Nato prečka stran Kisdona, od koder se ponuja dober razgled na Swaledale, mimo Kisdon Force, slapa na reki Swale in doseže vas Keld.

Iz Kelda pot prečka pot Coast to Coast Walk, nato se vzpne po stranski dolini, znani kot Stones Dale, in doseže Tan Hill in njegovo osamljeno gostilno na severni meji narodnega parka.

Severni Pennini

Pri Tan Hillu pot Penninska pot vstopi v območje severne obale Severnih Penninov in sledi poteh čez barja do osamljenega naselja Sleightholme, kjer se pot razcepi. Glavna pot vodi naravnost proti severu čez barja, prečka most God's Bridge in v predoru poteka pod cesto A66. Alternativna pot vstopi v mesto Bowes in se ponovno pridruži glavni poti pri Baldersdaleu. Iz Baldersdala pot prečka Lunedale in se spusti v majhno mesto Middleton-in-Teesdale.

Iz Middletona se pot vzpenja do Teesdala na desnem bregu reke Tees, pod vasjo Holwick. Gre mimo slapov Low Force in High Force ter doseže razpršeno naselje Forest-in-Teesdale. Naprej ob reki Tees se pot vzpenja ob slapu Cauldron Snout pod jezom akumulacijskega jezera Cow Green. Pot se nato vzpenja po rahlo vzpenjajoči se stranski dolini Maize Beck in doseže High Cup Gill, eno najbolj fotografiranih območij na Pennine Way. Iz High Cupa se pot spusti do vasi Dufton.{{sfn|Collins|2003|pp=107–115}

Iz Duftona se Pennine Way vzpenja nazaj po hribih in poteka mimo vrhov Knock Fell, Great Dun Fell, Little Dun Fell in končno Cross Fell, ki je z 893 metri najvišja točka na celotni poti. Tukaj se pohodniki lahko v slabem vremenu soočijo z zahtevnimi razmerami zaradi vetra Helm, ki piha po jugozahodnem pobočju strmine. Sledi dolg spust do doline South Tyne pri Garrigillu. Pot se nato drži blizu reke in vstopi v mesto Alston.

Pot se nadaljuje po dolini South Tyne, mimo rimske utrdbe Whitley Castle, do Slaggyforda in Knarsdala. Nad vasjo Lambley pot zapusti dolino in prečka več barja do ceste A69 blizu vasi Greenhead.

Narodni park Northumberland in škotska meja

Zunaj Greenheada poteka Penninska pot mimo gradu Thirlwall na Hadrijanovem zidu. Naslednjih 18 km se pot ujema s potjo Hadrijanovega zidu in sledi zidu tik ob Once Brewed do Rapishaw Gapa, 1,6 km zahodno od rimske utrdbe Housesteads.

Od zidu se pot usmeri proti severu skozi gozd Wark. Mimo gozda sledi poljskim potem do Shitlington Crags in se spusti do velike vasi Bellingham. Sledi bolj oddaljena pokrajina, čez hrib Padon in rob gozda Redesdale. Pot sčasoma doseže Redesdale pri Blakehopeburnhaugh in Cottonshopeburnfoot, dveh sosednjih vaseh, ki tekmujeta za najdaljše ime v Angliji. Pot nato sledi reki Rede gorvodno do vasi Byrness.

Zadnja etapa Penninske poti, čez hribovje Cheviot Hills od Byrnessa do Kirk Yetholma, je dolga 43 km in na poti ni naselij. Običajno jo prehodimo v enem dolgem dnevu, čeprav sta na voljo dve (ali obe) koči. Pot se strmo vzpenja od vasi, nato pa gre proti severu in prečka škotsko mejo blizu hriba Ogre. Preostanek etape pot prehaja med Anglijo in Škotsko, vzdolž ograje, ki označuje samo mejo. Nazaj v Angliji pot prečka rimsko utrdbo pri Chew Greenu in na kratko sledi rimski cesti Dere Street. Nato pot sledi mejnemu grebenu in prečka najvišjo točko Windy Gyle. Na zahodnem vrhu hriba Cairn Hill (743 metrov), od koder pot vodi do vrha Cheviota in nazaj navzdol, se pot ostro obrne proti severozahodu z mejno ograjo in se spusti do koče, preden se povzpne na Schil na 601 metrih nad dolino College. Pot se nato spusti na Škotsko in vstopi v vas Kirk Yetholm. Pot se konča pri hotelu Border.

Rekordni čas za prehojeno Penninsko pot je 2 dni, 10 ur, 4 minute in 53 sekund, postavil pa ga je John Kelly med 15. in 17. majem 2021. Kelly je rekord pred tem držal le en teden, julija 2020, s časom 2 dni, 16 ur in 46 minut, preden ga je podrl Damian Hall s časom 2 dni, 13 ur in 35 minut. Pred tem je rekord 31 let držal Mike Hartley (čas 2 dni, 17 ur in 20 minut).

Leta 1984 je Mike Cudahy po številnih poskusih postal prvi človek, ki je pretekel pot v manj kot 3 dneh. Pot je prehodil v 2 dneh, 21 urah, 54 minutah in 30 sekundah. Njegovo potovanje je dobro dokumentirano v njegovi knjigi Divje poti do daljnih obzorij (Wild Trails to Far Horizons).

Najhitrejši ženski čas je 3 dni in 46 minut, ki ga je postavila Anna Troup med 14. in 17. avgustom 2021. Prejšnji rekord 3 dni, 2 uri in 28 minut je postavila Sabrina Verjee med 12. in 15. septembrom 2020.

Trasa Penninske poti je osnova dirke Spine Race, ki je bila odprta leta 2012.

Penninska pot je skozi leta privabila številne pisce, vključno s Tomom Stephensonom, ki je napisal prvi uradni vodnik. Priljubljen vodnik je napisal in ilustriral pisatelj Alfred Wainwright, čigar ponudba, da v hotelu Border v Kirk Yetholmu kupi pint (leta 1979 znižan na pol pinta) piva ali limonade za vsakogar, ki je končal Penninsko pot v enem neprekinjenem potovanju, ga je do njegove smrti leta 1991 stala do 15.000 funtov.

Nacionalni vodnik po poti vsebuje opis poti, GPS točke in zemljevide celotne poti v merilu 1:25000.

Knjiga Barryja Piltona One Man and His Bar ponuja bolj lahkoten in oseben opis dokončanja Penninske poti s predgovorom Mika Hardinga. Knjiga Marka Wallingtona z naslovom Pennine Walkies (v kateri avtorja spremlja njegov pes) je še ena humorna osebna zgodba o sprehodu, prav tako pa tudi knjiga Walking Home yorkshirskega pesnika Simona Armitagea, ki je brez denarja hodil od severa proti jugu po Penninski poti, pri čemer se je zanašal na svoj »zaslužek« z večernimi branji poezije na poti.

Umetnici gibanja Tamara Ashley in Simone Kenyon sta avgusta 2006 nastopili na celotni poti; njuna knjiga dokumentira performans in bralce vabi, da ustvarijo lastne interpretacije pokrajin na poti.

• Armitage, Simon (2012). Walking Home. Faber. ISBN 978-0-571-24988-6.
• Ashley, Tamara; Kenyon, Simone (2007). The Pennine Way: The Legs that Make Us. Brief Magnetics. ISBN 978-0-9549073-1-0.
• Dillon, Paddy (2017). The Pennine Way (4 izd.). Cicerone. ISBN 978-1852849061.
• Fenton, Danielle; Fenton, Wayne (2016). Plan & Go: Pennine Way. All you need to know to complete Britain's first and finest long-distance trail. Sandiburg Press. ISBN 978-1-943126-04-0.
• Greig, Stuart; Mayhew, Bradley (2023). Pennine Way: Edale to Kirk Yetholm (6 izd.). Trailblazer. ISBN 978-1-912716-33-3.
• Hall, Damian (2012). Pennine Way. National Trail Guides. Aurum Press. ISBN 978-1-84513-718-2.
• McCloy, Andrew (2016). The Pennine Way – the Path, the People, the Journey. Cicerone. ISBN 978-1-85284-924-5.
• Pilton, Barry (1988). One Man and His Bog. Corgi Books. ISBN 0-552-12796-5.
• Poucher, W. A. (1946). The Backbone of England. A photographic and descriptive guide to the Pennine range from Derbyshire to Durham. Billing and Sons Limited.
• Pulk, Richard (2007). Rambles of a Pennine Way-ster. Touchline. ISBN 978-0-9536646-2-7.
• Stephenson, Tom (1980). The Pennine Way. HM Stationery Office. ISBN 0-11-700903-2.
• Wainwright, Alfred (2004). Pennine Way Companion. Frances Lincoln Publishers. ISBN 0-7112-2235-5.
• Wallington, Mark (1997). Pennine Walkies: Boogie Up the Pennine Way. Arrow Books. ISBN 0-09-966141-1.
• Wood, John (1947). Mountain Trail: The Pennine Way from the Peak to the Cheviots. Blackfriars Press.

• Pennine Way Official Site
• Pennine Way Association Arhivirano 7 January 2006 na Wayback Machine.
• Practical information for the walk
• Map of the Pennine Way in 2 mi (3,2 km) segments
• Pennine Way Companion Related article published on Alfred Wainwright Books & Memorabilia
• The Pennine Way Pint Related article published on Alfred Wainwright Books & Memorabilia