New age

Težave z opredelitvijo

Kljub svoji izbirni oziroma eklektični naravi ima Nova doba več glavnih tokov. Teološko Nova doba sprejema celostno obliko božanskosti, ki prežema vesolje, vključno s samimi ljudmi, kar vodi do močnega poudarka na duhovni avtoriteti posameznika. To spremlja splošno prepričanje o obstoju različnih polbožanskih nadčloveških bitij, kot so angeli, s katerimi lahko ljudje občujejo zlasti z usmerjanjem prek človeškega posrednika. Zgodovina je običajno razdeljena na duhovne dobe, splošno prepričanje Nove dobe pa izpostavlja pozabljeno dobo velikega tehnološkega napredka in duhovne modrosti, ki je upadla v obdobja naraščajočega nasilja in duhovnega nazadovanja, kar naj bi bilo zdaj odpravljeno z nastankom dobe Vodnarja, po kateri je okolje dobilo ime. Močan poudarek je tudi na zdravljenju, zlasti z uporabo zdravilskih oblik, in na združevanju znanosti z duhovnostjo.

Predanost Novodobcev se precej razlikuje: niha od tistih, ki so sprejeli nekatere ali pa številnejše novodobne ideje in prakse, do tistih, ki so jim v celoti posvetili svoje življenje. To gibanje je sprožilo kritike od vseh tradicionalnih verstev: tako s strani kristjanov in muslimanov kot tudi poganskih in domorodnih skupnosti. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej je Nova doba postala predmet raziskav akademskih strokovnjakov za verska vprašanja. Po njenem hitrem vzponu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je na prelomu tretjega tisočletja opažati njeno pojemanje oziroma cepljenje v različne in drugačne smeri.

Poskusi primerne definicije

Pojav Nove dobe se je izkazal za težko opredeljivega, saj se znanstveniki bolj malo strinjajo glede njegovega obsega. Znanstvenika Steven J. Sutcliffe in Ingvild Sælid Gilhus celo namigujeta, da ostaja »med najbolj spornimi področji v preučevanju religije«.

Veroslovec Paul Heelas je novo dobo označil za »izbirno mešanico prepričanj, praks in načinov življenja«, ki jo je mogoče prepoznati kot posamezen pojav z uporabo »istega (ali zelo podobnega — lingua franca) jezika, ki se nanaša na človeško (in planetarno) stanje in kako je mogoče duhovno preoblikovnje«. Podobno ga je verski zgodovinar Olav Hammer označil za »skupni imenovalec za različne precej raznovrstne sodobne ljudske prakse in prepričanja«, ki so se pojavila od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja in so »v veliki meri združena z zgodovinskimi povezavami, skupnim srečanjem in ’družinskim ozračjem’«. Po njegovih besedah je bila ta nova doba »tekoče in nejasno častilno okolje«("fluid and fuzzy cultic milieu"). Verski sociolog Michael York jo je opisal kot »krovni izraz, ki vključuje veliko različnih skupin in istovetnosti«, ki jih združuje »pričakovanje velike in vesoljne spremembe, ki temelji predvsem na individualnem in kolektivnem razvoju človeške možnosti«.

Veroznanec Wouter Hanegraaff se je lotil drugačnega pristopa in trdil, da je »Nova doba« »oznaka, ki se brez razlikovanja lepi vsemu, kar se zdi primerno«, in da zato »različnim ljudem pomeni zelo različne stvari«. Tako je nasprotoval ideji, da bi Novo dobo lahko šteli za »enotno ideologijo ali svetovni nazor (Weltanschauung, World view)«, čeprav je menil, da bi jo lahko šteli za »bolj ali manj enotno 'gibanje'«. Drugi učenjaki so menili, da je Nova doba preveč raznolika, da bi bila eno samo gibanje. Veroslovec George D. Chryssides jo je imenoval »protikulturni duh časa«, medtem ko je verski sociolog Steven Bruce mnenja, da je Nova doba okolje; Heelas in veroslovka Linda Woodhead sta ga imenovala »holistično okolje«.

Znotraj pojava Nove dobe pa ni osrednje avtoritete, ki bi lahko določila, kaj šteje za Novo dobo in kaj ne. Številne skupine in posamezniki, ki bi jih analitično lahko uvrstili med Novo dobo, zavračajo ta izraz glede nase. Nekateri so do tega izraza celo sovražno nastrojeni. Namesto da bi se imenovali Novodobci, se tisti, ki so vključeni v to okolje, običajno opisujejo kot duhovni »iskalci«, nekateri pa se istovetijo kot člani kake tradicionalne verske skupine, kot so krščanstvo, judovstvo ali budizem. Leta 2003 je Sutcliffe ugotovil, da je bila uporaba izraza Nova doba oziroma New age »neobvezna, prigodna in na splošno v upadanju«, ter dodal, da so ga tisti redki, ki so ga uporabljali, običajno jemali z zadržki, da so ga na primer postavljali v narekovaje. Drugi akademiki, kot je Sara MacKian, so trdili, da je zaradi same raznolikosti Nove dobe izraz za znanstveno uporabo preveč vprašljiv. MacKianova je kot izbirni izraz predlagala »Vsakodnevno duhovnost«.

Čeprav priznava, da je izraz New age vprašljiv, je veroznanec James R. Lewis izjavil, da ostaja uporabna etična kategorija za znanstvenike, ker »ne obstaja primerljiv izraz, ki bi zajemal vse vidike gibanja«. Podobno Chryssides trdi, da dejstvo, da je »Nova doba« »teoretična zasnova«, to ne »spodkopava njene koristnosti ali uporabnosti«; primerjal jo je s »hinduizmom« — podobno »zahodno etično sklepanko« —, ki pa jo veroznanci uporabljajo kljub njenim pomanjkljivostim.

Predhodniki v čarovništvu in teozofiji

Med ezoteričnimi in čarovništvu naklonjenimi misleci, ki so vplivali na Novo dobo, sta na prvem mestu Ukrajinka Helena Blavatska in Nemec Carl Jung. Tega prepričanja se je nalezel med študijem v Gradcu in Pragi tudi naš rojak in učenjak Ivan Benigar, ki pa se je osredotočil na pozitivni vidik mednarodnega bratstva ter je verjel tudi v obstoj pravljične Lemurije, ki pa jo je takratna znanost sprejemala čisto resno. Čeprav svojih 15-ih otrok iz dveh zakonov z domorodnima Indijankama ni pošiljal v šolo, da jih ne bi »pokvarila zahodna civilizacija, ki ni to, kar pomeni beseda omika«, pa ne bi smeli misliti, da mu usoda in prihodnost njegovih otrok in njegove dežele nista bili pri srcu, saj glede tega pravi: »Za svoje otroke želim vredno domovino, četudi bi bila razbita in poteptana; ne pa domovine, ki bi poniževala dostojanstvo svojih državljanov.«

Po mnenju učenjaka Nevilla Druryja ima Nova doba "oprijemljivo zgodovino", čeprav je Hanegraaff izrazil ugotovitev, da je večina njenih pripadnikov "presenetljivo nevedna glede dejanskih zgodovinskih korenin svojih prepričanj" in pravzaprav nimajo pojma o svojem Sitzimlebnu. Podobno je Hammer menil, da je "izvorna amnezija gradnik svetovnega nazora Nove dobe", pri čemer njeni pripadniki običajno kar na slepo sprejemajo ideje, ne da bi se zanimali za njihov izvor. Kot oblika zahodnega čarovništva, magije in ezoterizma ima Nova doba predhodnike, ki segajo v pozni antiki v južno Evropo. Po razsvetljenstvu so se v Evropi v 18. stoletju kot odgovor na razvoj enostransko znanstvenega razumarstva razvile nove čarovniške ideje. Učenjaki to novo usmeritev imenujejo okultizem ali vraževernost; le-ta je bil ključni dejavnik pri razvoju svetovnega nazora, iz katerega je nastala Nova doba.

Eden najzgodnejših vplivnežev na novo dobo je bil švedski krščanski mistik iz 18. stoletja Emanuel Swedenborg, ki je trdil, da lahko občuje z angeli, hudiči in duhovi. Njegov poskus združitve znanosti in vere ter njegova napoved prihajajoče dobe sta bila res daljnovidna. Drug zgodnji vplivnež, nemški zdravnik in hipnotizer Franz Mesmer, (1734-1815) je pisal o obstoju sile imenovane "živalski magnetizem", ki teče skozi človeško telo. V ZDA se je v 1840-ih letih širilo okultno verovanje spiritizem, ki je bil predhodnik Nove dobe zlasti v zvezi z zavračanjem uveljavljenega krščanstva, in se je predstavljal kot znanstveni pristop k religiji in pravi duhovnosti. "Večina prepričanj, ki so značilna za Novo dobo, je bila prisotna že konec 19. stoletja celo do te mere, da se lahko upravičeno vprašamo, ali sodobna New age sploh prinaša kaj novega", se sprašuje verski zgodovinar Wouter Hanegraaff 1996.

Nadaljnji pomemben vpliv na Novo dobo je imela čarovniška skupina Teozofsko društvo, ki ga je konec 19. stoletja soustanovila Ukrajinka Helena Blavatska (HPB). V svojih knjigah „Isis Unveiled“ („Razkrita Izida“ 1877) in „The Secret Doctrine“ („Tajni nauki“ 1888) je zapisala, da njeno Društvo poseduje bistvo vseh svetovnih religij, in da zato poudarja osredotočenost na primerjalno veroslovje. Delni most med teozofskimi in novodobskimi idejami vzpostavlja ameriški čarovnik Edgar Cayce, ki je ustanovil "Združenje za raziskave in razsvetljenje" (Association for Research and Enlightenment). Drugi delni most je gradil danski mistik Martinus Thomsen, ki je bolj poznan v Skandinaviji. Svoj delež je prispevala tudi "Nova misel", ki se je razvila v Novi Angliji kot krščansko usmerjeno zdravilsko gibanje konec devetnajstega stoletja, preden se je razširila po Združenih državah Amerike, pa tudi psiholog Carl Jung. Drury je kot pomembnega vplivneža na novo dobo označil tudi indijskega privrženca filozofije Vedante Svamija Vivekanda, ki je konec 19. stoletja skupaj s HPB prinesel na Zahod hinduizem. Po Hanegraaffovem mnenju lahko neposredne predhodnike Nove dobe nahajamo v verovanjih v Leteče krožnike iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih je označil za "predhodnike novodobnega gibanja". Mnoga od teh novih verskih gibanj so imela močne apokaliptične prizvoke o prihajajoči novi dobi, za katero so običajno menili, da jo bo povzročil stik z Vesoljci oziroma Nezemljani. Takšna skupina je bilo v Združenem kraljestvu leta 1955 ustanovljeno "Društvo Aetherius" (Aetherius Society), in na Novi Zelandiji leta 1956 ustanovljeni "Glasniki nove dobe" (Heralds of the New Age).

Astrologija

Novodobna misel si običajno predstavlja svet, ki se razvija skozi kozmološke cikle, ki jih je mogoče astrološko prepoznati. Ta vzorec prevzema iz teozofije, čeprav ga pogosto predstavlja na bolj ohlapen in eklektičen način kot je to v teozofskem učenju. Novodobni spisi pogosto trdijo, da je človeštvo nekoč živelo v dobi duhovne modrosti. V spisih Novodobskih privržencev, kot je Edgar Cayce, je starodavno obdobje duhovne modrosti povezano z vzorci izjemno naprednih družb, ki so živele na izgubljenih celinah, kot so Atlantida, Lemurija in Mu, pa tudi z idejo, da so bile starodavne družbe, kot so tiste iz Starega Egipta, tehnološko veliko bolj napredne, kot to dopušča sodobna veda Novodobni spisi pogosto trdijo, da je starodavno obdobje duhovne modrosti prešlo v dobo duhovnega upada, ki jo včasih imenujemo doba rib. Čeprav je bila za človeštvo označena kot negativno obdobje, Novodobci dobo rib vidijo kot pomembno učno izkušnjo za človeško vrsto. Hanegraaff je izjavil, da so bila dojemanja zgodovine v Novi dobi v uporabi opisov "izjemno pomanjkljiva", kar odraža zanemarjanje zgodovinopisja in enačenje zgodovine z mitom. Opozoril je tudi, da so bili pri postavljanju zahodne omike v središče zgodovinskega razvoja zelo etnocentrični.

Zdravilstvo

Tako kot hipijska skupnost, ki je pripomogla k njegovemu nastanku, je tudi novodobno gibanje že dolgo izkoriščalo podobo prostodušne in neškodljive struje. Skupina simpatizerjev ga opisuje kot mirno, izbirno in naravi prijazno gibanje, za katero so značilni "samoizboljševanje", utopija vesoljnega skladja in svetovni mir..

Na račun gibanja pa je vendarle letelo več kritik, zlasti so pripombe uperjene na poznejše skupine, ki trdijo, da so povezane s tem meglenim vzorcem in njegovo kulturno in umetniško podobo, da bi izvajale obredne, preplačane laži-zdravilske ali preprosto šušmarske dejavnosti..

Novodobci stalno poudarjajo pomen zdravljenja in zdravilstva. Po njihovem mnenju je zdravje naravno človekovo stanje, a bolezen moti to naravno ravnovesja. Zato poskušajo zdraviti "bolezen" kot splošen pristop, ki vključuje telesne, duševne in duhovne vidike; s tem odklanjajo prevladujočo zahodno medicino, ker preprosto poskuša ozdraviti bolezen, in je zato podobna drugim oblikam tradicionalnega zdravstva. Osredotoča se na samo-duhovnost in zato poudarja samozdravljenje; dopuščajo pa tudi zdravljenju drugih in same Zemlje.

Ena od njihovih pogostnih zdravilskih terapij je reiki. Zdravilnih prvin ni lahko razvrstiti, saj uporabljajo veliko različnih izrazov, včasih z istimi, drugič z različnimi pomeni za označevanje različnih stvarnosti. Hanegraaff je vendarle razvil niz kategorij, v katere bi lahko grobo razvrstili oblike njihovega zdravilstva.

1. "Gibanje človeške možnosti" poudarjajo trdeč, da sodobna zahodna družba zatira veliko človeških možnosti in da zato ponuja pot, po kateri lahko posamezniki dostopajo do tistih delov sebe, ki so jih odtujili in zatrli, kar jim omogoča, da dosežejo svoje polne zmožnosti in živijo smiselno življenje. Hanegraaff je prekosebno psihologijo opisal kot "teoretično krilo" tega gibanja; v nasprotju z drugimi šolami psihološke misli ta psihologija resno upošteva verske in mistične izkušnje z raziskovanjem spremenjenih stanj zavesti. Tesno povezan s tem tok šamanske zavesti trdi, da je šaman izvedenec za spremenjena stanja zavesti in da si prizadeva sprejemati in posnemati tradicionalne šamanske tehnike kot obliko osebnega zdravljenja in rasti.
2. Hanegraaff je drugi glavni zdravilni tok v gibanju New Age opredelil kot "celostno zdravje". To se je pojavilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja iz gibanja prostih klinik v šestdesetih letih in ima različne povezave z gibanjem človeške možnosti. Poudarja idejo, da je človeški posameznik celosten, soodvisen odnos med umom, telesom in duhom ter da je zdravljenje proces, v katerem posameznik postane celota z vsrkavanjem vesoljskih sil.
3. V gibanju za celostno zdravje se uporablja zelo širok nabor metod; med najpogostejšimi so akupunktura, reiki, biofeedback, kiropraktika, joga, uporabna kineziologija, homeopatija, aromaterapija, iridologija, masaža in druge oblike telesnega dela, meditacija in vizualizacija, prehranska terapija, psihično zdravljenje, zeliščna medicina, zdravljenje s kristali, kovinami, glasba, kromoterapija in reinkarnacijska terapija. Čeprav je uporaba kristaloterapije postala vizualni trop, ta praksa v čarovništvu pred novodobskim sprejemom ni bila pogosta. Maria Tighe razpravlja o vključevanju gibanja holistične medicine v Združenem kraljestvu. Medsebojna povezava med holističnim zdravjem in gibanjem New Age je ponazorjena v etnografskem opisu "angelske terapije" na Irskem, ki ga je napisala Jenny Butler.

Prihajanje Nove dobe

Med Novodobci obstaja splošno prepričanje, da je človeštvo vstopilo ali bo vstopilo v novo obdobje, znano kot Vodnarjeva doba, ki ga je Melton označil kot "novo dobo ljubezni, veselja, miru, obilja in skladja, o kateri je zlata doba doslej le sanjala." S sprejetjem te vere v prihajajočo novo dobo okolje opisujejo kot "zelo pozitivno, slavnostno, [in] utopično",, kar to gibanje predstavlja tudi kot apokaliptično. Mnenja o naravi prihajajoče dobe Vodnarja se med Novodobci razlikujejo. Obstajajo na primer razlike v prepričanjih o njenem začetku; avtor nove dobe David Spangler je zapisal, da se je začela leta 1967, drugi pa so njen začetek postavili na harmonično konvergenco leta 1987, medtem ko je José Argüelles napovedal njen začetek za leto 2012; nekateri pa verjamejo, da se ne bo začela vse do nekaj stoletij v tretjem tisočletju.

Obstajajo pa tudi razlike v tem, kako si to novo dobo predstavljajo. Tisti, ki so se držali tega, kar je Hanegraaff označil za "zmerno" predstavo, so verjeli, da jo bo zaznamovalo izboljšanje sedanje družbe, kar je vplivalo tako na skrbi nove dobe – s povezovanjem znanosti in mistike ter splošnim sprejemanjem alternativne medicine – kot na bolj splošne skrbi, vključno s koncem nasilja, prestopništva in vojne, bolj zdravim okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Drugi zagovorniki nove dobe zavzemajo povsem utopično videnje in verjamejo, da se bo svet v celoti preoblikoval v »dobo svetlobe«, v kateri se bodo ljudje razvili v popolnoma duhovna bitja in doživeli neomejeno ljubezen, blaženost in srečo. Mnogi ne dojemajo Vodnarjeve dobe le kot nedoločenega obdobja, temveč verjamejo, da bo trajala približno dva tisoč let, preden jo bo nadomestila naslednja nova doba.

V okolju obstajajo različna prepričanja o tem, kako bo ta nova doba nastala; večinoma pa menijo, da bo vzpostavljena s človeškim delovanjem; drugi trdijo, da bo vzpostavljena s pomočjo nečloveških sil, kot so duhovi ali vesoljci. Ferguson je na primer dejal, da obstaja avantgarda ljudi, znana kot »Vodnarjeva zarota«, ki s svojimi dejanji pospešujejo prihod Vodnarjeve dobe. Udeleženci nove dobe običajno izražajo stališče, da k doseganju Vodnarjeve dobe prispevajo njihova lastna duhovna dejanja; pri tem se pisci, kot sta Ferguson in Argüelles, predstavljajo kot preroki, ki to prihodnje obdobje napovedujejo.

Družbena občila

Vodilni takratni periodični tisk ni bil ravno naklonjen novemu gibanju; sociolog Paul Ray in psihologinja Sherry Anderson sta v svoji knjigi The Cultural Creatives iz leta 2000 razpravljala o medijski "napadalni vnemi" novodbnih idej in ponudila kot primer prispevek Lancea Morrowa iz leta 1996 v reviji „Time“. Skoraj desetletje prej je Time objavil dolgo naslovnico, ki je kritizirala novodobno miselnost; na naslovnici je bil ob naslovu "Om.... THE NEW AGE starring Shirley MacLaine, faith healers, channelers, space travelers, and crystals galore" ("Om... NOVA DOBA s Shirley MacLaine, verskimi zdravilci, usmerjevalci, vesoljci in obilici kristalov") portret znane igralke. Sama zgodba, ki jo je napisal nekdanji urednik „Saturday Evening Posta“ Otto Friedrich, je imela podnaslov: "Po državi se širi čudna mešanica duhovnosti in vraževernosti". Leta 1988 je revija „The New Republic“ objavila štiristransko kritiko kulture in politike Nove dobe, ki jo je napisal časnikar Richard Blow, in jo preprosto naslovila: "Trapasta vzajemnost". Na takšne kritike so se odzivali nekateri pripadniki ali simpatizerji Nove dobe. Ray in Anderson sta na primer dejala, da je bil velik del tega poskus "poenostavljanja" gibanja za miselne in duhovne spremembe ter za zmanjšanje njegove priljubljenosti. Novodobni teoretik David Spangler se je poskušal omejiti od tega, kar je imenoval "novodobni naval" kristalov, voditeljev pogovornih oddaj in drugih zlahka dobičkanosnih pojavov, ter si prizadeval poudariti svojo zavezanost Novi dobi kot videnju resnične družbene preobrazbe.

Akademski krogi

Sprva so se akademski krogi za Novo dobo bolj malo zanimali. Najzgodnejše tovrstne študije so izvedli strokovnjaki za preučevanje novih verskih gibanj, kot je Robert Ellwood. Tovrstne raziskave so bile pravzaprav zelo redke, saj so mnogi znanstveniki Novo dobo imeli za nepomembno kulturno muho enodnevnico. Ker je bil pod vplivom ameriškega protičarovniškega gibanja, je bil velik del raziskav tudi do novodobnih skupin v veliki stopnji odklonilen in kritičen. Prva resnično znanstvena študija tega pojava je bila uredniška knjiga, ki sta jo 1992 sestavila James Roger Lewis (1949-2022) in John Gordon Melton (1942). Od takrat naprej je število objavljenih akademskih razprav stalno naraščalo. 1994 je v Nemčiji Christoph Bochinger objavil svojo razpravo o Novi dobi z naslovom „»New Age« und moderne Religion“. Sledila je sociološka študija Michaela Yorka 1995 in na ZDA osredotočeno delo Richarda Kylea 1995. Leta 1996 je Paul Heelas objavil sociološko študijo gibanja v Veliki Britaniji in kot prvi razpravljal o njegovem odnosu do gospodarstva. Istega leta je Wouter Hanegraaff objavil zgodovinsko razčlenitev novodobnih besedil „New Age Religion and Western Culture“; Hammer jo je pozneje opisal kot delo, ki ima „zaslužen sloves osnovnega poučnega dela o Novi dobi“. Večina teh zgodnjih razprav je temeljila na razčlenjevanju objavljenih novodobnih besedil in ne na etnografski razčlembi njenih sledilcev.

Sutcliffe in Gilhus sta trdila, da bi lahko "študije Nove dobe" razumeli kot dva vala: v prvem so se znanstveniki osredotočali na "splošno vsebinsko in mejno analizo gibanja", medtem ko je drugi val vključeval "bolj raznolike in povezane razprave posameznih prepričanj in delovanj". Izrazila sta tudi zaskrbljenost, da do leta 2013 tovrstne novodobne razprave še niso obdelale in povezale vseh za preučevanje perečih vprašanj. Nova doba pa je vedno bolj izzivala tudi veroslovce, ki delujejo v bolj določenih okvirjih glede verske vsebine. Heelas je ugotovil že 2006, da je Nova doba tako obsežna in raznolika, da ji na raziskovalnem področju ne bi zmogel celostno slediti noben znanstvenik.

Primerjava s poganstvom

Veroslovka Sarah Pike v zvezi s tem pravi: „Neopoganske prakse poudarjajo osrednjo vlogo odnosa med ljudmi in naravo ter na novo obujajo in izumljajo versta preteklosti, medtem ko Novodobce bolj zanima preoblikovanje osebne zavesti in oblikovanje prihodnosti.“

Znanstveniki torej razpravljajo o povezavi med Novo dobo in sodobnim poganstvom oziroma "neopoganstvom". Zlasti v krščanskih kritikah so pojava pogosto zamenjevali in enačili. Pikeova tako ugotavlja, da obstaja "znatno prekrivanje" med gibanjima, medtem ko Aidan A. Kelly meni, da hodi poganstvo "v nekaterih pogledih z novodobnim gibanjem vštric, v drugih se od njega močno razlikuje, z njim pa se prekriva le v nekaterih manjših pogledih". Drugi raziskovalci gibanji opredeljujejo kot ločena pojava, ki si delita prekrivanje in skupne značilnosti. Hanegraaff je mnenja, da bi lahko nekatera poganska verstva in prakse opredelili kot novodobna, čeprav različne oblike sodobnega poganstva niso bile del tega gibanja – zlasti tiste, ki so mu predhodile. Partridge prikazuje tako poganstvo kot Novo dobo kot različna toka čarovništva, ki pa se na določenih točkah združujeta.

Med gibanjima opažajo tudi značilne razlike: medtem ko se Nova doba osredotoča na boljšo prihodnost, ostaja poganstvo v predkrščanski preteklosti. Podobno Novodobci običajno zagovarjajo vesoljno sporočilo, ki smatra v osnovi vse vere kot enake, medtem ko poganstvo poudarja razliko med enobožnimi verstvi na eni, in med mnogobožnimi ter animističnimi na drugi strani. Medtem ko Nova doba poudarja podobo osredotočeno na svetlobo, poganstvo upošteva tako svetlobo kot temo, življenje in smrt ter pripoznava divjo plat naravnega sveta. Mnogi pogani se skušajo omejiti od novodobnega gibanja ali pa imajo označevanje z "New age-om" znotraj svoje skupnosti celo za žaljivo; medtem pa mnogi Novodobci izražajo kritiko poganstva zaradi njegovega povzdigovanja snovnega sveta nad duhovostjo. Vrh tega mnogo poganov obsoja visoka plačila, ki si jih za svoje učenje zaračunavajo novodobni učitelji, kar je tuje poganskim navadam.

Nezadovoljstvo vzhodnih in domorodnih ljudstev

Nova doba pogosto prevzema duhovne ideje in prakse iz drugih, zlasti nezahodnih omik. Po Yorkovih besedah lahko te vključujejo »havajsko magijo Kahuna, avstralsko domorodsko delo s sanjami, južnoameriško indijansko ajahuasko in obrede San Pedro, hindujsko ajurvedo in jogo, kitajski feng šuj, či gong in taj či.« Novodobce obtožujejo kulturnega imperializma, zlorabe svetih obredov in izkoriščanja intelektualne in kulturne lastnine domorodnih ljudstev.

Ameriški staroselski duhovni voditelji, kot so starešinski sveti Lakotcev, Šajenov, Navajev, Krikov, Hopijev, Očipvejcev in Irokezov obtožujejo Novodobce zaradi zlorabe njihovih svetih obredov in druge duhovne lastnine meneč, da je »vrednost teh navodil in obredov — kadar jih vodijo nepooblaščene osebe — vprašljiva, morda nesmiselna in škodljiva za posameznika, ki nosi lažna sporočila«. Tradicionalni voditelji ljudstev Lakota, Dakota in Nakota so dosegli soglasje o zavračanju »razlastitve njihovih obrednih običajev s strani Ne-Indijancev«. Novodobno gibanje oziroma New age vidijo kot nekaj, kar bodisi ne razume v celoti, namerno profanira ali izkrivlja njihov način življenja, in odločno odklanjajo ravnanje vseh takšnih »umetnih zdravilcev«, ki si prisvajajo njihove duhovne načine. Voditelji domorodcev so se zoperstavili posameznikom iz svojih skupnosti, ki se odpravljajo po svetu, da bi postali "šamani belcev", in zoper vse, "ki razprodajajo naše duhovne poti za lastno sebično korist, brez upoštevanja duhovne blaginje ljudi kot celote". Nastala sta izraza "ponarejeni šaman" in "ponarejeni zdravilec", ki se uporabljata za opis zunanje osebe, ki se istoveti ali izdaja za šamana, svetnika ali drugačnega tradicionalnega duhovnega voditelja, a nima pristne povezave s tradicijami ali omikami, ki jih predstavlja; zanje bi bolj ustrezali nazivi s slabšalnim prizvokom kot: laži-šaman, laži-svetnik, laži-zdravnik oziroma zdravilec.

Krščanska stališča

Glavni krščanski tok je običajno zavračal novodobske ideje; Krščanske kritike pogosto poudarjajo, da Nova doba postavlja človeka pred Boga. Večinoma so bili do Nove dobe zadržani tkim. tradicionalni kristjani. V Združenih državah Amerike je Nova doba v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postala glavna skrb evangeličanskih krščanskih skupnosti, kar je vplivalo tudi na britanske sovernike. V tem desetletju so evangeličanski pisci, kot so Constance Cumbey, Dave Hunt, Gary North in Douglas Groothuis objavljali knjige, v katerih so kritizirali Novo dobo; številni so širili o njenem izvoru in namenu teorije zarote.Najuspešnejša takšna publikacija je bil roman Franka Edwarda Perettija (*1951) iz leta 1986 z naslovom „This Present Darkness“, ki je bil prodan v več kot dveh milijonih izvodov; Nova doba je tukaj prikazana kot del zarote povezana s feminizmom in svobodomiselno izobrazbo za strmoglavljenje krščanstva. Med sodobnimi krščanskimi kritiki nove dobe je nekdanja navdušena pisateljica v prid Nove dobe iz Kalifornije Doreen Virtue, ki se je leta 2017 spreobrnila v anglikansko krščanstvo in tudi svoje pristaše spodbudila, naj jo posnemajo pri tem koraku.

Uradne odzive na novo dobo so pripravile vse večje krščanske veroizpovedi, kot so Rimskokatoliška cerkev, Anglikanska cerkev in Metodistična cerkev. Katoliška Cerkev je leta 2003 po šestletnem preučevanju objavila knjigo „Krščanski razmislek o Novi dobi“; 90-stranski dokument kritizira prakse Nove dobe, kot so joga, meditacija, feng šuj in zdravljenje s kristali.Po mnenju Vatikana evforičnih stanj, doseženih z praksami Nove dobe, ne smemo zamenjevati z molitvijo ali jih obravnavati kot znake Božje prisotnosti. Kardinal Paul Poupard, takratni predsednik Papeškega sveta za kulturo, je dejal, da je nova doba "zavajajoč odgovor na najstarejša upanja človeštva". Takratni predsednik Papeškega sveta za medverski dialog Michael Fitzgerald je na vatikanski konferenci o dokumentu izjavil: »Cerkev se izogiba vsakemu vzorcu, ki je blizu vzorcem nove dobe«.Nasprotno pa so nekatere obrobne krščanske skupine sprejele bolj pozitiven pogled na Novo dobo, med njimi kristakvarijanci (Christaquarians) in kristjani, ki se prebujajo k novi zavesti (Christians Awakening to a New Awareness), ki obojni verjamejo, da lahko ideje nove dobe okrepijo človekovo krščansko vero.

(slovensko)

• Gradivo: New age | Dijaški.net
• Kaj je pravzaprav new age in zakaj moramo biti pozorni nanj - Blagovest

(hrvaško)

• New Age - Hrvatska enciklopedija|Leksikografski zavod Miroslav Krleža
• New Age: Duhovni pokret koji je 'uzburkao' kršćanska učenja | 24sata
• Što je New Age pokret?

(angleško)

• New Age movement | Spiritualism, Holistic Health & Mysticism | Britannica (J. Gordon Melton)
• "Rainbow Gathering"

Arhivirano 2022-10-16 na Wayback Machine. – New Age Annual Event since 1972

• Lemuria at the Encyclopedia of Fantasy
• "The New Age 40 Years Later Arhivirano 2016-10-29 na Wayback Machine.". Huffington Post interview of Mark Satin, author of New Age Politics, cited above.
• Terence McKenna - The History Of New Age na YouTubu