Monarhizem

Monarhična vladavina sodi med najstarejše politične institucije. Podobna vrsta družbene hierarhije je rodovno plemenska skupnost iz prazgodovine. Plemenska poglavarstva so predstavljala koncept državne ureditve, ki se je začela s civilizacijami v Mezopotamiji, starem Egiptu in v Indski civilizaciji. V nekaterih predelih sveta so se iz poglavarstev razvile monarhije.

Monarhi ali vladarji so v sodobnosti večinoma opustili oblast, ki se je po prvi in drugi svetovni vojni znatno zmanjšala. Ta proces se je začel že v 18. stoletju, ko so Voltaire in drugi podprli razsvetljeni absolutizem, po principu katerega sta vladala med drugimi tudi svetorimski cesar Jožef II. in ruska cesarica Katarina II.

V 17. in 18. stoletju je prišlo do vzpona razsvetljenstva, ki je povrzočil pojav novih antimonarhističnih idej, ki so povzročile mnoge revolucije, med drugimi ameriško in francosko v 18. stoletju, kateri sta bili ključni za okrnitev moči evropskih monarhij. Vsaka je na svoj način ponazarjala koncept ljudske suverenosti, ki ga je zagovarjal Jean-Jacques Rousseau. Leto 1848 je sprožilo val revolucij, ki so zamajale evropske monarhije. Prva svetovna vojna in njene posledice so prinesle konec treh glavnih evropskih monarhij: ruske dinastije Romanov, nemške dinastije Hohenzollern, vključno z vsemi drugimi nemškimi monarhijami, in avstro-ogrske Habsburške dinastije.

S prihodom komunizma v vzhodno evropo do leta 1947 so tudi preostale vzhodne monarhije Romunija, Madžarska, Albanija, Bolgarija in Jugoslavija opustile monarhični red in postale socialistične republike.

Afrika

Etiopija

Leta 1974, je bila s padcem cesarja Haila Selassia v Etiopiji odpravljena ena izmed najstarejših monarhij na svetu.

Srednja Afrika

Leta 1966 je Jean-Bédel Bokassa med Silvesterskim državnim udarom odpravil Srednjeafriško republiko. Leta 1976 je vzpostavil Srednjeafriško cesarstvo kateremu je kot cesar Bokassa I. vladal do leta 1979, ko je bil odstavljen med operacijo Caban Srednja Afrika pa je obnovila republikanski red.

Azija

Indija

V Indiji so bile monarhije prisotne tisočletja pred razglasitvijo republike leta 1950. Britanski kralj Jurij VI. je bil do leta 1947, ko je bil Britanski radž ukinjen, zadnji cesar Indije. Karan Singh je kot zadnji princ regent služil v Džamuju in Kašmirju do novembra 1952.

Japonska

Cesar Japonske ali Tennō (天皇, izgovorjava), dobesedno "vladar iz nebes" ali "nebeški suveren", je dedni monarh in državni poglavar Japonske. Zakon o cesarskem gospodinjstvu določa vrsto cesarskega nasledstva. Cesar je osebno obvarovan preganjanja in je priznan kot vodja šintoizma, ki cesarja priznava za neposrednega potomca sončne boginje Amaterasu. Po tradiciji je bil položaj cesarja vzpostavljen v 7. stoletju pr. n. št., sodobni strokovnjaki pa trdijo, da so se prvi cesarji pojavili šele v 5. ali 6. stoletju po Kr. V kamakurskem obdobju (1185-1333), so bili dejanski vladarji Japonske šoguni, medtem, ko je bil cesar z dvorom zgolj naslovni voditelj. Leta 1867 je odstopil šogun Tokugava Jošinobu, s čimer je bila obnovljena moč dinastije Meidži. Leta 1889 je bila sprejeta Meidžijevska ustava po kateri je cesar postal aktiven vladar z obširno politično močjo, ki jo je delil s cesarskim dvorom. Po drugi svetovni vojni je bila leta 1947 sprejeta nova ustava, ki je cesarja določila za zgolj simbol japonske države in enotnosti japonskega ljudstva. Od tedaj ima cesar zgolj ceremonialno vlogo.

Kitajska

Večino zgodovine je bila Kitajska urejena v več dinastičnih državic pod vladavino dednih monarhov, začenši z vzpostavitvijo dinastične vladavine Juja Velikega ok. 2070 pr. n. št., do konca monarhije pa je prišlo z odstopom cesarja Pu Jija leta 1912 po Kr. Kitajsko zgodovinopisje je urejeno na podlagi nasledstva monarhičnih dinastij. Poleg tistih, ki jih je vzpostavila dominantna hanovska etnična skupina ali njihovi duhovni predhodniki Huašja so dinastije kitajske zgodovine vzpostavljala tudi ne-hanovska ljudstva.

Evropa

Albanija

Najmlajša samostojna monarhija v Evropi Albanija je svoj obstoj začela kot kneževina leta 1914, po republikanskem obdobju v letih 1925/1928 pa je postala kraljevina. Od leta 1945 je Albanija samostojna republika. Stranka Albansko demokratično monarhistično gibanje (ustanovljena 2004) in Stranka gibanja za zakonitost (ustanovljena 1924) se zavzemata za obnovitev položaja rodbine Zogu kot vladarjev; ta koncept je prejel malo volilne podpore.

Avstrija

Po propadu Avstro-Ogrske je bila na ozemlju današnje Avstrije razglašena Republika Nemška Avstrija. Ustavodajna skupščina nove države je sprejela Habsburški zakon, ki je Habsburžane trajno izgnal iz Avstrije. Kljub temu je v Avstriji še vedno obstajala znatna podpora za družino Habsburžanov. Po anšlusu leta 1938 je nacistična vlada zatrla monarhistične dejavnosti. Do konca nacistične vladavine v Avstriji je podpora monarhizmu večinoma izginila.

Francija

Francijo so z nekaj vmesnimi prekinitvami vodili vladarji od ustanovitve Zahodnofrankovskega kraljestva leta 843 do konca Drugega francoskega cesarstva leta 1870.

Klasično francosko zgodovinopisje kot prvega francoskega kralja navadno obravnava frankovskega kralja Klodvika I. Kljub temu sodobni zgodovinarji trdijo, da se kraljestvo kot tako ni začelo vse do ustanovitve Zahodnofrankovskega kraljestva med razpadom Karolinškega cesarstva v 9. stoletju.

Italija

Posledice druge svetovne vojne so obnovile monarhistično-republikanski konflikt v Italiji, kjer je bil izveden referendum glede tega, ali naj država ostane monarhija ali postane republika. Z le majhno premočjo je zmagala republikanska stran in ustanovljena je bila sodobna Republika Italija.

Lihtenštajn

Od leta 1608 je Kneževini Lihtenštajn vladalo 16 vladarjev. Trenutni knez je Janez Adam II., ki je na prestolu od leta 1989. Leta 2003 je na referendumu 64,3% prebivalstva glasovalo, da se knezu poveča moč.

Madžarska (Ogrska)

Ustanovitev Madžarske sovjetske republike leta 1919 je povzročil porast podpore monarhizmu, vendar so poskusi madžarskih monarhistov, da bi obnovili kraljevi položaj, propadli, in monarhisti so pristali na regenta admirala Miklósa Horthyja, čigar naloga je bila predstavljati monarhijo dokler prestol ne bo ponovno zaseden. Horthy je kot regent vladal med letoma 1920 in 1944. Med njegovim regentstvom je odstavljeni Karel Habsburg izvedel poskus vrnitve na ogrski prestol, ki pa ni uspel. Po Karlovi smrti leta 1922 je njegovo pretenzijo po ogrski kroni podedoval njegov sin Otto von Habsburg (1912–2011), ki pa ni izvedel nobenih nadaljnih poskusov vrnitve monarhije.

Nemčija

V 1920. letih se je v Nemčiji množica monarhistov zbrala v Nemško nacionalno ljudsko stranko (ustanovljeno leta 1918), ki je zahtevala vrnitev Hohenzollerske monarhije in konec Weimarske republike; stranka je prejemala obsežno bazo podpore do vzpona nacizma v 1930. letih, saj je Adolf Hitler monarhizmu strogo nasprotoval.

Norveška

Položaj norveškega kralja obstaja vse od združitve Norveške leta 872. Po razpustitvi unije s Švedsko in abdikacijo kralja Oskarja II. Švedskega kot norveškega kralja je bila na referendumu norveške monarhije leta 1905 78.94% podpora norveških volilcev vladnemu predlogu, da bi princu Karlu Danskemu ponudili položaj novega kralja. Po glasovanju je princ sprejel ponudbo ter postal kralj Haakon VII.

Leta 2022 je norveški parlament izvedel glasovanje glede opustitve monarhije in ustanovitve republike. Predlog ni uspel z zgolj 35 glasovi proti 134, ki so zagovarjali ohranitev monarhije. Ideja je bila na Norveškem močno kontroverzna, saj je bil pobudnik tedanji minister za kulturo in enakopravnost, ki je leto pred tem kralju Haraldu V. izrekel prisego zvestobe. Poleg tega je glasovanje ugotovilo, da 84% norveške javnosti monarhijo podpira, le 16% pa je neodločenih oz. ji nasprotuje.

Rusija

Monarhija Ruskega imperija je propadla marca 1917 po tem, ko je odstopil car Nikolaj II. Del Belega gibanja, predvsem beli emigranti in vrhovni monarhični svet (ustanovljen leta 1921, trenutno s sedežem v Kanadi) so še naprej zagovarjal monarhijo kot "edino pot do ponovnega rojstva Rusije". V zadnjem času je manjšina Rusov, med drugimi Vladimir Žirinovski (1946 - 2022), odprlo podprla obnovo ruske monarhije. Veliko vojvodinjo Marijo Vladimirovno večina obravnava kot ustrezno dedinjo prestola v primeru, da pride do obnovitve. Ostali pretendenti in njihovi podporniki njeno pretenzijo izpodbijajo.

Slovenija

»Saj mi si ne želimo republikanske prihodnosti Evrope! Pač pa želimo, naj bi se monarhična evropa nemudoma vrnila k načelom krščanskim, naj bi se spravila s katoliško cerkvijo ter z žaljenim papeštvom!«

Anton Mahnič

Ozemlje Republike Slovenije je bilo stoletja del raznovrstnih monarhij, od katerih v slovenskem narodnem spominu izstopata Kneževina Karantanija in Celjska grofija.

Medtem ko se je prvi slovenski politični program Zedinjena Slovenija zavzemal za ustanovitev Kraljevine Slovenije, Slovenija kot državna entiteta nikoli ni bila monarhija. Januarja 1989 se je slovenski fotograf Boris Valenčič samooklical za kralja Slovenije Borisa I. in se kot tak predstavljal do svoje smrti leta 2021, vendar resne podpore ni prejel. Veteran desetdnevne vojne Janez J. Švajncer je leta 2020 izrazil pobudo za preoblikovanje Slovenije iz republike v monarhijo; kot primerne kandidate za prestol je predlagal potomce Habsburžanov, Karadžordževičev ter Bonapartov, torej rodbin, ki so imele v preteklosti na Slovenskem prostoru vladajoči položaj.

Španija

Leta 1868 je bila med špansko slavno revolucijo odstavljena kraljica Izabela II. Italijanski princ Amadej vojvoda Aostski je prejel povabilo za prevzem prestola. Na prestolu je vladal v obdobju treh let kot Amadej I., zatem pa je leta 1873 odstopil zaradi česar je prišlo do ustanovitve Prve španske republike. Republika je obstajala manj kot dve leti in je propadla med državnim udarom generala Arsenia Martíneza Camposa. Campos je obnovil burbonsko monarhijo s priljubljenim sinom Izabele II., Alfonzom XIII.

Po španskih krajevnih volitvah leta 1931 je Alfonz XIII. prostovoljno zapustil Španijo in republikanci so razglasili Drugo špansko republiko. Po atentatu na vodjo opozicije Joséja Calva Sotela leta 1936 so se desničarske sile združile s skupnim ciljem ukinitve republike. Med špansko državljansko vojno (1936 - 1939) je general Francisco Franco postavil temelje bodoče Španske države (1939 - 1975). Leta 1938 je Francova avtokratska vlada razglasila, da je v odsotnosti rekonstituirala špansko monarhijo (in se v tem primeru na koncu podredila restavraciji v osebi kralja Juana Carlosa).

Leta 1975 je Juan Carlos I. postal kralj Španije in začel prehod v demokracijo. Odstopil je leta 2014, nasledil pa ga je Filip VI.

Vatikan

Država mesta Vatikan velja za zadnjo absolutno monarhijo v evropi. Mikrodržavo vodi papež, ki je po vatikanski ustavi hkrati tudi njen monarh. Država je nastala leta 1929 pod papežem Pijem XI. s podpisom Lateranske pogodbe. Je država naslednica Papeške države, ki je bila ukinjena leta 1870 pod papežem Pijem IX. Papež Leon XIV. kot trenutni absolutni monarh vlada od leta 2025.

Združeno kraljestvo

Moč angleških vladarjev je v roke drugih skupin prehajala v postopnem poteku. Leta 1215 je skupina plemičev prisilila kralja Ivana k podpisu Velike listine svoboščin, ki je angleškim baronom zagotovila določene svoboščine hkrati pa je utemeljevala, da kraljeva moč ni absolutna. Kralj Karel I. je bil leta 1649 usmrčen in razglašena republika Angleška skupnost. Visoko nepriljubljena republika je bila odpravljena leta 1660 in s Karlom II. je bila monarhija obnovljena. V obdobju 1687-88 je prišlo s slavno revolucijo in odstavitvijo kralja Jakoba II. do vzpostavitve ustavne monarhije, katero so kasneje razdelali definirali Locke in drugi misleci. Vendar pa je absolutna monarhija, ki jo je Hobbes utemeljil v Leviathanu (1651), ostala pomembno načelo tudi drugje.

Po slavni revoluciji sta bila Viljem III. in Marija II. postavljena kot ustavna monarha, z manj moči kot njun predhodnik Jakob II. Od tedaj je kraljeva moč postala bolj ceremonialna z svoboščinami kot je npr. zavrnitev kraljevskega privoljenja, katero je nazadnje izvedla kraljica Ana leta 1708. Nekdaj del Združenega kraljestva je južna Irska zavrnila monarhijo in leta 1949 postala Republika Irska. Podpora ceremonialni monarhiji v Britaniji še vedno ostaja visoka; kraljica Elizabeta II. je bila deležna široke podpore s strani prebivalcev.

Severna Amerika

Honduras

Po osamosvojitvi Generalnega kapetanstva Gvatemale izpod Španskega imperija, je za kratek čas postala del Prvega mehiškega cesarstva, to pa je povzročilo razkol med honduraško elito. Razdeljena je bila med aneksioniste, sestoječ večinoma iz slavnih družin španskega porekla in članov konzervativne stranke, ki so podpirali idejo, da bi bili del cesarstva, ter liberalce, ki so želeli, da bi bila Srednja Amerika ločena država z republikanskim sistemom.

Največji primer te ločitve sta bili dve najpomembnejši mesti province, na eni strani Comayagua, ki je trdno podpirala legitimnost Iturbideja I. kot cesarja in je ostala pro-monarhistični branik Hondurasa, ter na drugi strani Tegucigalpa, ki je podpirala idejo ustanovitve federacije srednjeameriških držav z republikanskim sistemom.

Kanada

Kanada ima eno najstarejših neprekinjenih monarhij na svetu,ustanovljeno v 16. stoletju. Kraljica Elizabeta II. je kot njen suveren delovala od vzpona na prestol leta 1952 do smrti leta 2022. Trenutno prestol zaseda njen sin Karel III.

Kostarika

Spor med monarhisti in republikanci je leta 1823 pripeljal do kostariške državljanske vojne. Med pomembne kostariške monarhiste spadajo Joaquín de Oreamuno y Muñoz de la Trinidad, José Santos Lombardo y Alvarado ter José Rafael Gallegos Alvarado. Kostarika izstopa kot ena izmed redkih držav s tujim monarhizmom, tj. da monarhisti nimajo namena vzpostaviti avtohtone monarhije. Kostariški monarhisti so bili zveti cesarju Agustín de Iturbide Prvega mehiškega cesarstva.

Mehika

Po osamosvojitvi izpod Španije je bilo pod Augustínom I. ustanovljeno Prvo mehiško cesarstvo. Manj kot leto dni po zasedbi prestola je bil prisilno odstavljen. Leta 1864 je bilo pod cesarjem Maksimilijanom I. ustanovljeno Drugo mehiško cesarstvo. Maksimilijanova vlada je uživala francosko pomoč vendar hkrati trpela nasprotovanje s strani ZDA, zaradi česar se je končala po treh letih. Tako kot njegov predhodnik je bil tudi Maksimilijan prisilno odstavljen, kasneje pa so ga republikanski nasprotniki usmrtili. Od leta 1867 dalje Mehika nikoli ni imela monarhije.

Danes se nekatere mehiške monarhistične organizacije, da bi kot cesar Mehike zavladal Maximilian von Götzen-Iturbide ali Carlos Felipe de Habsburgo.

Nikaragva

Na atlantski obali Hondurasa in Nikaragve živeči Miskiti so bili ob začetku 17. stoletja preorganizirana pod skupnim poglavarjem znanim kot Ta Uploka. Za vladavino njegovega vnuka, kralja Oldmana I., je imela ta skupina zelo tesne odnose z Angleži, ki so uspeli obalo Mosquitia spremeniti v angleški protektorat, ki je v 19. stoletju upadal, dokler ni leta 1894 z abdikacijo Roberta II. popolnoma izginil.

Trenutno med dvema državama razdeljeni Miskiti obsojajo zanemarjanje svojih skupnosti in zlorabe, ki so jih zagrešile oblasti. Zaradi tega je več pripadnikov ljudstva Miskito v Nikaragvi začelo gibanje za separatizem od današnje Nikaragve in ponovno vzpostavitev monarhije.

Združene države

Angleški naseljenci so na ameriški celini leta 1607 ustanovili prvo kolonijo Jamestown, poimenovano po tedanjem angleškem kralju Jakobu I. Trinajst kolonij je 169 let pripadalo britanski kroni. Vladalo jim je 10 monarhov, končavši z Jurijem III. Med ameriško revolucijo so kolonije leta 1776 razglasile neodvisnost od Britanije. Nasprotno razširjenemu zmotnemu prepričanju je bila stvar revolucije neodvisnost in ne antimonarhizem, kot je pogosto prikazano. V bistvu je mnogo ameriških kolonistov, ki so se borili proti Juriju III., monarhistov, ki so nasprotovali Juriju, vendar so si kljub temu želeli kralja. Poleg tega so ameriški kolonisti med vojno prejeli finančno podporo Ludvika XVI. Francoskega in Karla III. Španskega.

Po razglasitvi neodvisnosti ZDA oblika ureditve še ni bila dorečena. Najmanj dva izmed ustanovnih očetov, Alexander Hamilton in Nathaniel Gorham, sta bila mnenja, da bi Amerika morala biti neodvisna monarhija. Predstavljenih je bilo več predlogov o ustanovitvi ameriške monarhije, med drugim Pruska shema, po kateri bi princ Henrik Pruski postal kralj Združenih držav. Medtem, ko je Hamilton predlagal volilno monarhijo, se je Gorham zavzemal za dedno monarhijo. Idejo o monarhiji je podpiral tudi ameriški vojaški častnik Lewis Nicola, ki je predlagal, da George Washington sprejme krono Amerike, kar je zavrnil. Noben poskus ni uspel in Amerika je bila ustanovljena kot republika.

Med ameriško državljansko vojno se je porajala ideja o vrnitvi monarhije kot rešitvi krize, vendar do tega nikoli ni prišlo. Od tedaj dalje ideja o monarhiji nima veliko podpore, vendar se zanjo zavzemajo nekatere javne osebnosti kot so Ralph Adams Cram, Solange Hertz, Leland B. Yeager, Michael Auslin, Charles A. Coulombe in Curtis Yarvin.

Južna Amerika

Brazilija

Od osamosvojitve leta 1822 dalje je bila Brazilija ustavna monarhija, kateri so vladali člani veje portugalske kraljeve družine. Pred tem je bila Brazilija kraljeva kolonija, v obdobju Napoleonove okupacije leta 1808 pa je služila kot sedež Portugalskega imperija. Obdobje Brazilskega cesarstva so zaznamovala krajša obdobja politične nestabilnosti, mnogih vojaških zmag ter porast imigracije, ki je povzročila prihod Judov in protestantov, katere je privlačil sloves brazilske verske strpnosti. Zadnja desetletja cesarstva, pod vladavino Petra II., so uživala obdobje relativnega miru, tako doma kot v tujini, skupaj z drastično razširitvijo gospodarstva, razširitvijo temeljnih človekovih pravic na večino ljudi ter postopno odpravo suženjstva, ki je dosegla vrhunec z dokončno ukinitvijo leta 1888. Prav tako je za to obdobje značilna cvetoča kultura in umetnost. Kljub vsemu Peter II. ni imel velikega zanimanja za ohranitev monarhije ter pasivno sprejel njen padec med vojaškim državnim udarom leta 1889, ki je vzpostavil diktaturo, znano kot Prva brazilska republika.

Večina trenutnih monarhij je ustavnih. V ustavni monarhiji je vladarjeva moč omejena z napisano ali nenapisano ustavo; ustavno monarhijo ne gre zamenjati s ceremonialno monarhijo, v kateri ima vladar zgolj simbolno oblast in ima malo ali nič vpliva na vlado in politiko. V nekaterih ustavnih monarhijah ima monarh bolj aktivno vlogo v političnih zadevah kot v drugih. Na Tajskem je na primer kralj Bumibol Aduljadedž, ki je vladal od leta 1946 do 2016, igral ključno vlogo v politični agendi države in pri različnih vojaških udarih. Podobno ima v Maroku kralj Mohamed VI. pomembno, a ne absolutno oblast.

Lihtenštajn je demokratična kneževina, katere državljani so v zadnjem obdobju vladarju prostovoljno dodelili še več moči.

Še vedno obstaja peščica držav, ki ima absolutno monarhijo. Večina teh držav so arabske islamske monarhije kot so Saudova Arabija, Bahrajn, Katar, Oman in ZAE. Med drugimi močnimi monarhijami so tudi Brunej in Esvatini.

Absolutna monarhija predstavlja opozicijo anarhizmu ter od razsvetljenstva dalje tudi liberalizmu, kapitalizmu, komunizmu in socializmu.

Otto von Habsburg se je zavzemal za ustavno monarhijo, ki bi temeljila na primatu vrhovne sodne funkcije z dednim nasledstvom, pri čemer je posredovanje s strani sodišča upravičeno, če je primernost problematična.

Nestrankarstvo

Britanski politolog Vernon Bogdanor opravičuje monarhijo na podlagi tega, da zagotavlja nestrankarskega voditelja države, ki je ločen od glave vlade ter tako zagotavlja, da najvišji predstavnik države doma in v svetu ne zastopa neke stranke ampak vse ljudstvo. Bogdanor poleg tega omenja, da lahko monarhije igrajo ključno združevalno vlogo v večnacionalni državi rekoč, da je "v Belgiji včasih rečeno, da je kralj edini Belgijec, vsi ostali pa ali Flamci ali Valonci" ter, da britanski suveren lahko pripada vsem sestavnim državam Združenega kraljestva (Angliji, Škotski, Walesu ter Severni Irski) brez, da bi posebej specifično pripadal kateri izmed njih.

Zasebni interes

Thomas Hobbes je pisal, da je zasebni interes monarhije enak interesu javnosti. Bogastvo, moč in humor monarha izhaja zgolj iz bogastva, moči in ugleda njegovih podložnikov. Izvoljeni vodja države je spodbujen k povečanju lastnega premoženja, če po nekaj letih zapusti funkcijo, medtem ko monarh nima razloga za korupcijo, ker bi se goljufal.

Nasvet

Thomas Hobbes je pisal, da lahko monarh sprejema modre nasvete na skrivaj, medtem ko skupščina ne more. Svetovalci skupščine so običajno bolj podkovani v pridobivanju lastnega bogastva kot znanja; svoje nasvete običajno dajejo v dolgih razpravah, ki ljudi pogosto spodbudijo k dejanjem, vendar jih pri tem ne vodijo, saj jih žene plamen strasti namesto razsvetljenja. Njihova množičnost je slabost.

Dolgi rok

Thomas Hobbes je pisal, da sklepi monarha niso podvrženi nedoslednostim, razen tistim, ki so posledica človeške narave; v skupščinah nedoslednosti izvirajo iz števila. Kajti v skupščini že sama odsotnost peščice ali skrbno pojavljanje peščice nasprotnega mnenja "danes razveljavi vse, kar je bilo storjeno včeraj".

Nizka verjetnost državljanske vojne

Thomas Hobbes je zapisal, da se monarh ne more ne strinjati sam s seboj, iz zavisti ali interesa, medtem ko skupščina lahko in celo do te mere, da privede do državljanske vojne.

Svoboda

Leta 1943 ustanovljena Mednarodna monarhistična liga že od samega začetka promovira monarhijo z utemeljitvijo, da krepi ljudsko svobodo, tako v demokraciji kot v diktaturi, saj monarh po definiciji ni zavezan politikom.

Britansko-ameriški liberta libertarski pisatelj Matthew Feeney trdi, da so se evropske ustavne monarhije "večinoma uspešno izogibale skrajne politike"—specifično fašizma, komunizma in vojaške diktature—"deloma ker monarhije zagotavljajo nadzor nad voljo populističnih politikov" s tem, ko predstavljajo zakoreninjene običaje in tradicije. Feeny opozarja:

Evropske monarhije – kot so danska, belgijska, švedska, nizozemska, norveška in britanska – so vladale državam, ki so med najbolj stabilnimi, uspešnimi in svobodnimi na svetu.

Socialistični pisatelj George Orwell je zagovarjal podobno stališče, da je ustavna monarhija učinkovita pri preprečevanju razvoja fašizma.

Vloga kralja pri spodbujanju stabilnosti in delovanju kot nekakšen temeljni kamen v nedemokratični družbi je seveda očitna. Vendar ima ali lahko ima tudi funkcijo izpustnega ventila za nevarna čustva. Francoski novinar mi je nekoč rekel, da je bila monarhija ena od stvari, ki so Britanijo rešile pred fašizmom... Vsekakor je mogoče, da medtem ko obstaja ta delitev funkcij, Hitler ali Stalin ne more priti na oblast. Na splošno so bile evropske države, ki so se fašizmu najuspešneje izognile, ustavne monarhije... Pogosto sem zagovarjal, da bi laburistična vlada, tj. takšna, ki bi mislila resno, odpravila nazive, hkrati pa ohranila kraljevo družino.

Erik von Kuehnelt-Leddihn je zavzel drugačen pristop in trdil, da sta svoboda in enakost protislovji. Tako je trdil, da poskusi vzpostavitve večje družbene enakosti z odpravo monarhije na koncu povzročijo večjo izgubo svobode za državljane. Verjel je, da je enakost mogoče doseči le z zatiranjem svobode, saj so ljudje po naravi neenaki in hierarhični. Kuehnelt-Leddihn je tudi verjel, da so ljudje v povprečju bolj svobodni v monarhijah kot v demokratičnih republikah, saj slednje lažje postanejo tiranske zaradi ohlokracije. V delu Svoboda ali enakost piše:

Ni dvoma, da imata ameriški kongres ali francoska zbornica moč nad svojimi narodi, ki bi vzbujala zavist Ludvika XIV. ali Jurija III., če bi bila še živa. Ne le prohibicija, ampak tudi davčna napoved, selektivna služba, obvezno šolanje, odvzem prstnih odtisov nedolžnih državljanov, predzakonski krvni testi – nobenega od teh totalitarnih ukrepov si ne bi upal uvesti niti kraljevi absolutizem sedemnajstega stoletja.

Hans-Hermann Hoppe poleg tega trdi, da monarhija pomaga ohranjati osebno svobodo učinkovitejše kot demokracija.

Naravna želja po hierarhiji

Leta 1943 je britanski pisatelj C.S. Lewis v eseju "Equalitiy" v reviji The Spectator kritiziral egalitarianizem ter sorodni klic za odpravo monarhije kot nasprotje človeški naravi:

Človekova reakcija na monarhijo je neke vrste preizkus. Monarhijo je mogoče zlahka "ovreči"; toda opazujte obraze, dobro si zapomnite naglase tistih, ki jo ovržejo. To so možje, katerih korenina v Edenu je bila odrezana: do katerih ne more doseči nobena govorica o polifoniji, plesu – možje, do katerih so kamenčki, položeni v vrsto, lepši od loka... Kjer je moškim prepovedano častiti kralja, častijo milijonarje, športnike ali filmske zvezde: celo slavne prostitutke ali gangsterje. Kajti duhovna narava, tako kot telesna, bo deležna postrežbe; če ji odrečete hrano, bo goltala strup.

Politična odgovornost

Oxfordska politologa Petra Schleiter in Edward Morgan-Jones sta zapisala, da so v monarhijah volitve pogostejše kot nevolilne zamenjave.

Pomembna dela

Med glavna monarhiji naklonjena dela spadajo

• Tony Abbott (1995). The Minimal Monarchy: And Why It Still Makes Sense For Australia
• Dante Alighieri (c. 1312). De Monarchia
• Tomaž Akvinski (1267). De regno, ad regem Cypri
• Michael Auslin (2014). America Needs a King
• Jaime Balmes (1850). European Civilization: Protestantism and Catholicity Compared in their Effects on the Civilization of Europe
• Robert Bellarmine (1588). De Romano Pontifice, On the Roman Pontiff
• Jean Bodin (1576). The Six Books of the Republic
• Vernon Bogdanor (1997). The Monarchy and the Constitution
• Jacques-Bénigne Bossuet (1709). Politique tirée de l'Écriture sainte
• Karel I. Angleški (1649). Eikon Basilike
• Charles A. Coulombe (2016). Star-Spangled Crown: A Simple Guide to the American Monarchy
• François-René de Chateaubriand (1814). De Buonaparte et des Bourbons
• Ralph Adams Cram (1936). Invitation to Monarchy

• Robert Filmer (1680). Patriarcha
• Thomas Hobbes (1651). Leviathan
• Hans Hermann-Hoppe (2001). Democracy: The God That Failed
• — (2014). From Aristocracy to Monarchy to Democracy: A Tale of Moral and Economic Folly and Decay
• Jakob I. Angleški (1598). The True Law of Free Monarchies
• — (1599). Basilikon Doron
• Jean, grof Pariški (2009). Un Prince Français
• Erik von Kuehnelt-Leddihn (1952). Liberty or Equality: The Challenge of Our Times
• — (2000). Monarchy and War
• Joseph de Maistre (1797). Considerations on France
• Pij VI. (1793). Pourquoi Notre Voix
• Roger Scruton (1991). A Focus of Loyalty Higher Than the State
• Louis Gaston Adrien de Ségur (1871). Vive le Roi!
• Eugenio Vegas Latapié (1983). Memorias politicas. El suicidio de la monarquia y la Segunda Republica
• Whittle, Peter (2011). Monarchy Matters

Trenutne monarhije

Nekdanje monarhije

The following is a list of former monarchies and their percentage of public support for monarchism.

Znani monarhisti

Monarhijo je zagovarjalo in zagovarja več pomembnih javnih osebnosti:

Umetnost

Duhovniki

Filozofija

• Plinio Corrêa de Oliveira, brazilski filozof in pisatelj

Politika

Monarhistična gibanja in stranke

Kritika monarhije je lahko usmerjena proti splošni obliki vladanja – monarhiji – ali natančneje proti posameznim monarhičnim vladam, ki jih nadzorujejo dedne kraljeve družine. V nekaterih primerih je to kritiko mogoče omejiti s pravnimi omejitvami in jo šteti za kaznivo dejanje, kot pri lèse-majesté. Monarhije v Evropi in njihovi temeljni koncepti, kot je božja pravica kraljev, so bili pogosto kritizirani v dobi razsvetljenstva, ki je utrla pot francoski revoluciji in razglasitvi odprave monarhije v Franciji. Pred tem so v ameriški revoluciji patrioti zatrli lojaliste in izgnali vse kraljeve uradnike. V tem stoletju so monarhije v svetu prisotne v številnih oblikah z različnimi stopnjami kraljeve moči in vpletenosti v civilne zadeve:

• absolutne monarhije v Bruneju, Esvatinih, Omanu, Katarju, Saudovi Arabiji, ZAE ter Vatikanu;
• ustavne monarhije Združenem kraljestvu z državami Skupnosti narodov, v Belgiji, na Danskem, na Japonskem, v Lihtenštajnu, Luksemburgu, Maleziji, Monaku, na Nizozemskem, Norveškem, v Španiji, na Švedskem, Tajskem ter drugje.

V 20. stoletju, začenši z rusko februarsko revolucijo leta 1917 in dvema svetovnima vojnama, je mnogo evropskih monarhij opustilo monarhično ureditev in razglasilo republiko, medtem ko so preostale absolutno monarhijo nadomestile z ustavno.

Prišlo je tudi do obratnih gibanj, s kratkotrajnimi vrnitevmi monarhije v Franciji pod Burboni, Julijski monarhiji in Drugim francoskim cesarstvom, Stuarti po Angleška državljanska vojna in Burboni v Španiji po Francovi diktaturi.