Filipinski orel

Filipinski orel ima v filipinskih jezikih številna domača imena. Mednje spadajo bánoy in ágila (španska izposojena beseda) v tagalogščini; manaul ali manaol v jezikih Visajan; manaol ali garuda v jezikih Maranao in Maguindanao; tipule v jeziku Subanen; in mam-boogook ali malamboogook v jezikih Manobo, Klata, Tagabawa, Mandaya in Kalagan. Nekatera od teh imen se uporabljajo tudi za druge velike orle na splošno, kot je beloprsi morski orel (imenovan tudi manaul v Visajan). V sodobni filipinščini se običajno imenuje háribon (izraz háring ibon, dobesedno »kralj ptic«).

Prvi Evropejec, ki je preučeval to vrsto, je bil leta 1896 angleški raziskovalec in naravoslovec John Whitehead, ki je opazoval ptico in čigar služabnik Juan je nekaj tednov pozneje zbral prvi primerek. Kožo ptice so leta 1896 poslali Williamu Robertu Ogilvie-Grantu v London, ki jo je sprva pokazal v lokalni restavraciji in nekaj tednov pozneje opisal vrsto.

Po znanstvenem odkritju so filipinski orel najprej poimenovali orel, ki je opice, zaradi poročil domačinov iz Bonge v Samarju, kjer so vrsto prvič odkrili, da pleni izključno opice. Ta poročila so dala njegovo generično ime, iz grške besede pithecus (πίθηκος, 'opica') in phagus (-φάγος, 'jedec'). Ime vrste je v spomin na Jefferyja Whiteheada, očeta Johna Whiteheada. Kasnejše študije pa so pokazale, da je domnevni orel, ki je opice, jedel tudi druge živali, kot so plavuši, velike kače, varani in celo velike ptice, kot so kljunači. Zaradi tega, skupaj z dejstvom, da se je isto ime uporabljalo za afriškega kronanega orla in srednje- in južnoameriškega harpijskega orla, je bil leta 1978 v razglasu takratnega predsednika Ferdinanda Marcosa preimenovan v filipinski orel. Leta 1995 je bil pod predsednikom Fidelom V. Ramosom razglašen za nacionalni simbol. Ta vrsta nima priznanih podvrst.

Evolucijska zgodovina

Študija skeletnih značilnosti ptice iz leta 1919 je privedla do domneve, da je bil najbližji sorodnik harpijski orel (Harpia harpyja). Vrsta je bila vključena v poddružino Harpiinae, dokler študija zaporedij DNK leta 2005 ni identificirala ptic kot članov skupine, namesto tega pa je ugotovila, da so najbližji sorodniki kačji orli (Circaetinae), kot je bateleur. Vrsta je bila nato uvrščena v poddružino Circaetinae.

Til filipinskega orla krasijo dolga, rjava peresa, ki tvorijo kosmat, grivi podoben greben. Orel ima temen obraz ter kremasto rjav tilnik in krono. Hrbet filipinskega orla je temno rjav, spodnja stran in spodnja krila pa so bela. Močne noge so rumene, z velikimi, močnimi, temnimi kremplji, izrazit, velik, visoko obokan, globok kljun pa je modrikasto sive barve. Orlove oči so modro sive. Mladiči so podobni odraslim, le da imajo njihova zgornja peresa blede resice. Običajno se poroča, da filipinski orel meri v skupno dolžino 86–102 cm, vendar je raziskava več primerkov iz nekaterih največjih naravoslovnih zbirk na svetu pokazala, da je povprečna dolžina samcev 95 cm in samic 105 cm. Na podlagi slednjih meritev je to najdaljša obstoječa vrsta orla, saj je povprečje za samico enako največjemu, kar je bilo zabeleženo za harpijskega orla in stellerjevega morskega orla. Najdaljši filipinski orel, o katerem so poročali kjer koli in najdaljši orel razen izumrlega Haastovega orla, je primerek iz Prirodoslovnega muzeja Field z dolžino 112 cm, vendar je bil v ujetništvu, zato morda ne predstavlja divjih osebkov zaradi razlik v razpoložljivosti hrane.

Stopnja spolnega dimorfizma v velikosti ni gotova, vendar naj bi bil samec običajno približno 10 % manjši od samice, kar podpira tudi povprečna dolžina samcev in samic, navedena v enem viru. Pri mnogih drugih vrstah velikih orlov lahko razlika v velikosti med odraslimi samicami in samci presega 20 %. Za odrasle filipinske orle je bil celoten razpon teže od 4,7 do 8,0 kg, medtem ko so drugi ugotovili, da je bilo povprečje nekoliko nižje od zgornjega razpona, in sicer 4,5 kg za samce in 6,0 kg za samice. Ugotovljeno je bilo, da je en samec (starost ni navedena) tehtal 4,04 kg. Filipinski orel ima razpon kril od 184 do 220 cm in dolžino tetive krila od 57,4 do 61,4 cm.

Največjo zabeleženo težo presegata dva druga orla (harpija in stellerjev morski orel), krila pa so krajša kot pri velikih orlih odprtega sveta (kot so belorepi orel, stellerjev morski orel, bojni orel ali klinastorepi orel), vendar so precej široka. Nart filipinskega orla je najdaljši od vseh orlov, dolg je od 12,2 do 14,5 cm, kar je približno enako dolžino kot pri veliko manjšem, a relativno dolgonogem novogvinejskem orlu. Zelo velik, a bočno stisnjen kljun se kosa z velikostjo stellerjevega morskega orla kot največji kljun za obstoječega orla. Njegov kljun je v povprečju dolg 7,22 cm od odprtine za nos. Rep je precej dolg, 42–45,3 cm, medtem ko drug vir navaja dolžino repa 50 cm.

Najpogosteje slišani zvoki, ki jih oddaja filipinski orel, so glasni, visoki žvižgi, ki se končajo z izboklinami v tonu. Poleg tega je znano, da mladiči prosijo za hrano z vrsto visokih klicev.

Filipinski orel je endemičen za Filipine in ga najdemo na štirih večjih otokih: vzhodnem Luzonu, Samarju, Lejteju in Mindanau. Največ orlov prebiva na Mindanau, z med 82 in 233 gnezdečimi pari. Na Samarju najdemo le šest parov, na Lejteju dva in na Luzonu nekaj. Najdemo ga v narodnem parku severne Sierre Madre na Luzonu ter v narodnih parkih Mount Apo, Mount Malindang in Mount Kitanglad na Mindanau.

Ta orel živi v dipterokarpnih in srednjegorskih gozdovih, zlasti na strmih območjih. Njegova nadmorska višina sega od nižin do gora nad 1800 m. Na območju ptičjega območja je le še približno 9220 km² starodavnega gozda. Vendar pa je njegov skupni ocenjeni obseg približno 146.000 km².

Evolucija na Filipinih, brez drugih plenilcev, je orle naredila za prevladujočega lovca v filipinskih gozdovih. Filipinski orel ima širok plen, ki vključuje ptice, plazilce in sesalce (predvsem cibetke in plavuše). Vsak par, ki se gnezdi, potrebuje veliko domače območje za uspešno vzrejo mladiča, zato je vrsta izjemno ranljiva za krčenje gozdov. Prej je bilo ozemlje ocenjeno na 100 km², vendar je študija na otoku Mindanao pokazala, da je najbližja razdalja med pari v povprečju približno 13 km, kar ima za posledico krožno ploskev 133 km².

Let vrste je hiter in okreten, bolj spominja na manjše jastrebe kot na podobne velike ptice roparice.

Mladoletnike so opazili, kako se med igro s kremplji oklepajo grč v drevesih in uporabljajo repe in krila za ravnotežje, glave pa vtikajo v drevesne dupline. Poleg tega je znano, da napadajo nežive predmete za vajo, pa tudi, da poskušajo viseti z glavo navzdol, da bi vadili ravnotežje. Ker staršev v tem času ni v bližini, očitno ne igrajo vloge pri učenju mladiča loviti.

Pričakovana življenjska doba divjega orla je ocenjena na od 30 do 60 let. Ujeti filipinski orel je v rimskem živalskem vrtu živel 41 let in je bil že odrasel, ko je prispel v živalski vrt. Drug ujetni filipinski orel je živel 46 let v filipinskem centru za orle v mestu Davao. Vendar pa velja, da divje ptice v povprečju živijo krajše kot ptice v ujetništvu.

Razmnoževanje

Celoten gnezditveni cikel filipinskega orla traja dve leti. Samica spolno dozori pri petih letih, samec pa pri sedmih. Kot večina orlov je tudi filipinski orel monogamen. Ko sta par, ostaneta skupaj do konca življenja. Če eden pogine, preostali orel pogosto išče novega partnerja, ki bi nadomestil izgubljenega.

Začetek dvorjenja se zaznamuje z gradnjo gnezda in ostajanjem orla v bližini gnezda. Pomembno vlogo pri dvorjenju igrajo tudi zračni prikazi. Ti prikazi vključujejo parno letenje nad gnezditvenim območjem, samec lovi samico v diagonalnem skoku in medsebojno predstavitev krempljev, kjer samec pokaže svoje kremplje samici na hrbet, ona pa se v zraku obrne, da pokaže svoje kremplje. Poročali so tudi o oglaševalskih prikazih, ki so povezani z glasnim oglašanjem. Pripravljenost orla za parjenje se pokaže s tem, da orel prinese gnezditveni material v ptičje gnezdo. Sledi parjenje, ki se ponavlja tako na gnezdu kot na bližnjih gredeh. Najzgodnejše dvorjenje je bilo zabeleženo v juliju.

Gnezditvena sezona je v juliju; ptice na različnih otokih, predvsem na Mindanau in Luzonu, se začnejo razmnoževati na različnih koncih tega območja. Količina padavin in populacija plena lahko vplivata na gnezditveno sezono. Gnezdo je običajno zgrajeno na vznikajočem dipterokarpu ali katerem koli visokem drevesu z odprto krošnjo v primarnem ali motenem gozdu. Gnezda so obložena z zelenimi listi in so lahko široka približno 1,5 m. Gnezditveno mesto je približno 30 m ali celo več nad tlemi. Kot pri mnogih drugih velikih ujedah je tudi orlovo gnezdo podobno ogromni ploščadi iz palic. Orel pogosto ponovno uporabi isto gnezditveno mesto za več različnih mladičev. Osem do deset dni preden je jajce pripravljeno za odlaganje, samico prizadene stanje, znano kot jajčna letargija. V tej izkušnji samica ne je, pije veliko vode in ima krila povešena. Samica običajno izleže eno jajce pozno popoldne ali v mraku, čeprav so občasno poročali o dveh. Če se jajce ne izleže ali če mladič pogine prezgodaj, starši verjetno izležejo še eno jajce naslednje leto. Parjenje se lahko zgodi nekaj dni po izleženem jajcu, da se omogoči izleg drugega jajca, če prvo ne izleže. Jajce se po izleganju inkubira 58 do 68 dni (običajno 62 dni). Pri inkubaciji sodelujeta oba spola, vendar samica večino inkubacije opravi podnevi in ​​vso ponoči.

Oba starša pomagata hraniti novo izleženega orlička. Poleg tega so opazili starša, ki sta se izmenjevala pri zaščiti orlička pred soncem in dežjem, dokler ni star sedem tednov. Mladi orel poleti po štirih ali petih mesecih. Najzgodnejši ulov orla je bil 304 dni po izleganju. Oba starša skrbita za orlička skupno 20 mesecev in razen če prejšnji poskus gnezdenja ni bil uspešen, se orla lahko razmnožujeta le izmenično. Filipinski orel se lahko kosa z dvema drugima velikima tropskima orloma in sicer s kronanim orlom in harpijo, saj ima najdaljši cikel razmnoževanja med pticami roparicami. Tudi gnezda nimajo plenilcev razen ljudi, saj se celo znani plenilci gnezd, kot so palmove cibetke in makaki (ki so plenilske vrste), verjetno aktivno izogibajo vsakemu območju z redno aktivnostjo orlov.

Leta 1994 sta IUCN in BirdLife International to vrsto uvrstila med kritično ogrožene. IUCN je menil, da na Filipinih živi med 180 in 500 filipinskih orlov. Leta 2015 je bilo ocenjeno, da jih je v divjini ostalo približno 600. Zoološko društvo v Londonu je filipinskega orla uvrstilo med 15 najpomembnejših vrst EDGE med vsemi zabeleženimi vrstami na svetu, zaradi česar je to najbolj evolucijsko izrazita in globalno ogrožena vrsta na Filipinih.

Ogroža jih predvsem krčenje gozdov zaradi sečnje in širjenja kmetijstva. Stari gozdovi se hitro izgubljajo, večina gozdov v nižinah pa je v lasti gozdarskih podjetij. Velike grožnje so tudi rudarstvo, onesnaževanje, izpostavljenost pesticidom, ki vplivajo na razmnoževanje, in krivolov. Poleg tega se občasno ujamejo v pasti, ki jih lokalni prebivalci nastavijo za jelene. Čeprav to ni več velik problem, se je število orlov zmanjšalo tudi zaradi lova za živalske vrtove. Na zmanjševanje števila filipinskih orlov sta mednarodno pozornost prvič opozorila leta 1965 znani filipinski ornitolog Dioscoro S. Rabor in direktor Urada za parke in divje živali Jesus A. Alvarez. Charles Lindbergh, najbolj znan po tem, da je leta 1927 sam in brez postanka prečkal Atlantik, je bil nad tem orlom navdušen. Kot predstavnik Svetovnega sklada za naravo je Lindbergh med letoma 1969 in 1972 večkrat potoval na Filipine, kjer je pomagal prepričati vlado, naj zaščiti orla. Leta 1969 je bil uveden program za ohranjanje orlov, da bi pomagal ohraniti to vrsto. Leta 1992 so se prvi filipinski orli izlegli v ujetništvu z umetno oploditvijo; vendar pa se je prvi naravno vzrejeni orel izlegel šele leta 1999. Prva ptica, vzrejena v ujetništvu, ki so jo izpustili v divjino, Kabajan, je bila izpuščena leta 2004 na Mindanau; vendar jo je januarja 2005 po nesreči udaril električni tok. Drug orel, Kagsabua, je bil izpuščen marca 2008, a ga je kmet ustrelil in pojedel. Junija 2015 so orla izpustili po zdravljenju strelne rane; dva meseca pozneje so ga ustrelili in ubili. Uboj te kritično ogrožene vrste se po filipinski zakonodaji kaznuje z 12 leti zapora in visokimi denarnimi kaznimi. Število se je v desetletjih počasi zmanjševalo na trenutno populacijo od 180 do 600 orlov. Serija poplav in blatnih plazov, ki jih je povzročila krčenje gozdov, je preostalo populacijo še dodatno opustošila. Filipinskega orla kmalu morda ne bo več mogoče najti v divjini, razen če se ne bo neposredno posredovalo. Fundacija Philippine Eagle Foundation v mestu Davao je ena od organizacij, ki se posveča zaščiti in ohranjanju filipinskega orla in njegovega gozdnega habitata. Fundacija Philippine Eagle že več kot desetletje uspešno vzreja filipinske orle v ujetništvu in je izvedla prvi poskusni izpust orla, vzrejenega v ujetništvu, v divjino. Do leta 2025 je fundacija v ujetništvu vzredila 31 orlov, čeprav se je vzreja v zadnjih letih upočasnila, v teh letih pa so vzredili 28. do 30. mladiča, in sicer v letih 2016, 2021 in 2024. Žal 29. in 30. mladič nista mogla dočakati odraslosti. Leta 2025 se je izlegel 31. mladič z imenom Riley, ki je 16. aprila istega leta poginil; vzrok ni bil razkrit. Ta mladič je še posebej pomemben, saj je prvi mladič, rojen iz naravnega para, saj so bili vsi prejšnji mladiči vzrejeni z umetno oploditvijo.

Prav tako potekajo raziskave o vedenju, ekologiji in populacijski dinamiki. V zadnjih letih so bila za to vrsto ustanovljena zavarovana območja, kot sta 700 km² gozda Cabuaya in 37,2 km² zavetišča za divje živali Taft Forest na Samarju. Vendar pa velik delež populacije najdemo na nezaščitenih zemljiščih.

Ponovna naselitev na Leyte

Leta 2024 se je filipinska fundacija za orle odločila začeti projekt, ki bi vključeval presaditev filipinskih orlov na Leyte, kjer ta vrsta še živi, ​​vendar je morda že izumrla, saj so zadnji zapisi pred tajfunom Haiyan (Yolanda) leta 2013, ki je opustošil gozdove in od takrat ni bilo nobenih opažanj. Junija 2024 sta bila izpuščena dva rešena in neparjena orla s sledilnimi napravami z Mindanaa. Izpuščena sta bila v upanju, da bosta tvorila par, vendar se je ta projekt soočil z velikim zastojem, ko so samca z imenom Usvag našli mrtvega na morju. Raziskovalci so verjeli, da je tega orla odpihnilo s poti in se utopil v morju. Oktobra 2024 je bila samica z imenom Carlito dokumentirana kot živa, lovi in ​​se zna sama znajti zase.

Filipinska orlova diplomacija

V pogodbi o posoji prostoživečih živali iz junija 2019 je bil par filipinskih orlov, 15-letni samec Geothermica in 17-letna samica Sambisig (kar pomeni ena enota) posojena ptičjemu parku Jurong v Singapurju. To je bil del prizadevanj za ohranitev vrste in obeležitev 50 let prijateljstva med Filipini in Singapurjem. Preden sta bila para poslana, sta prejela dva posebej natisnjena potna lista. V skladu s sporazumom naj bi par v Singapurju ostal 10 let. Ta poteza je zaznamovala začetek vladnega programa filipinske orlovske diplomacije. Leta 2024 je Geothermica poginil zaradi okužbe pljuč, njegovo truplo pa je zdaj preparirano v Narodnem muzeju, medtem ko je Sambisig ostal v Singapurju v novem ptičjem parku, ki je nadomestil Jurong. Kljub temu zastoju singapurski živalski vrt in filipinska fundacija za orle vztrajata, da se bo ta vzrejni program nadaljeval in da bo verjetno za Sambisiga posojen še en možen partner.

Avgusta 2024 je fundacija Philippine Eagle Foundation odprla objekt Gateway Project podjetja Philippine Eagle Geothermica v poklon 19-letnemu Geothermici, ki je septembra 2022 poginil zaradi glivične okužbe s plesnijo Aspergillus v rezervatu Bird Paradise v rezervatu Mandai Wild Reserve. Njegova skulptura stoji v središču novega objekta, njegovo preparirano telo pa je trenutno razstavljeno v Narodnem muzeju Filipinov. PEF je pri projektu sodeloval s skupino Mandai Wildlife Group, združenimi arhitekti Filipinov iz mesta Davao in Kublai Millanom.

Folklora

Manaul, legendarna ptica v starodavni bisajski folklori in soimenjakinja po lokalnem imenu Bisaja, se identificira tako s filipinskim orlom kot z belotrebušnim morskim orlom. Pomembno je predstavljen v številnih legendah in mitih o stvarjenju.

Manaul je najbolj izrazit v visajskem mitu o stvarjenju, kjer pravijo, da so na začetku na svetu obstajale le tri stvari: morje, nebo in ptica Manaul. Manaul se je naveličal letenja in iskal kraj za počitek, vendar ga ni mogel najti, zato se je odločil, da bo spodbudil boga neba Kaptana in boginjo morja Magvajen (pisana tudi Maguajen ali Magauajen) k medsebojni vojni. To je privedlo do tega, da je bog neba poslal nevihte in vrtince, boginja morja pa plimske valove. Njun boj, ki je trajal zelo dolgo, je sčasoma privedel do nastanka kopnega. Manaul, naveličan njihovega boja, se je odločil, da ju bo ustavil tako, da je nanje vrgel balvane, da bi ločil veter od valov (nekateri viri pravijo, da jih je Manaul iztrgal z morskega dna, drugi pa, da so prišli iz novo nastalih gora). S tem se je bitka končala, hkrati pa so nastali tudi filipinski otoki. Obstajajo tudi druge nekoliko drugačne različice mita iz različnih etničnih skupin, vendar vse vsebujejo iste elemente.

Manaul velja tudi za ptico, ki je našla prve ljudi in jih izkljuvala iz bambusovega stebla.

V tagalogski ljudski folklori sta oba mita o stvarjenju povezana z božanstvom severovzhodnih monsunskih vetrov, Amihanom, ki je prav tako poosebljen kot ptica.

Nacionalni simbol Filipinov

Filipinski orel je bil 4. julija 1995 uradno razglašen za nacionalno ptico Filipinov s strani predsednika Fidela V. Ramosa v skladu z razglasom št. 615 iz serije 1995. Zaradi velikosti in redkosti orla je tudi zaželena vrsta za opazovalce ptic.

Filipinski orel je bil upodobljen na vsaj 12 znamkah Filipinov, z datumi od 1967 do 2007. Upodobljen je bil tudi na kovancih za 50 sentimov, kovanih od 1983 do 1994; leta 2018 na spominskem srebrniku za 500 pisov, kovani v počastitev 25. obletnice Bangko Sentral ng Pilipinas; 18. januarja 2021 in na spominskem neobtočnem bankovcu za 5000 pisov Lapulapu. 11. decembra 2021 je Bangko Sentral ng Pilipinas predstavil dizajn novega polimernega bankovca za 1000 pesov, na katerem je ptica glavni portret, ki je kontroverzno nadomestil portrete treh mučenikov druge svetovne vojne: vrhovnega sodnika Joséja Abada Santosa, sufražetke Josefe Llanes Escode in generala Vicenteja Lima.

Filipinski orel se uporablja tudi na športnih prireditvah kot maskota, najbolj znana na igrah jugovzhodne Azije leta 2005 v Manili, znana kot Gilas. Filipinski orel je tudi žival, ki se uporablja v moški košarkarski reprezentanci Filipinov ali na logotipu/grbu ekipe Gilas Pilipinas.

Ohranjanje narave

V preteklosti je bilo v živalskih vrtovih v Evropi (Anglija, Nemčija, Belgija, Italija in Francija), Združenih državah Amerike in na Japonskem približno 50 filipinskih orlov. Prva je bila samica, ki je avgusta 1909 prispela v londonski živalski vrt in tam februarja 1910 poginila. Večina jih je v živalske vrtove prispela med letoma 1947 in 1965. Zadnji zunaj Filipinov je poginil leta 1988 v živalskem vrtu v Antwerpnu, kjer je živel od leta 1964 (razen nekaj časa v živalskem vrtu Planckendael v Belgiji).

Prva vzreja v ujetništvu se je zgodila šele leta 1992 v ustanovi filipinske fundacije za orle v mestu Davao, kjer so ga do leta 2025 vzredili 31-krat.