Brahmi

Pisava brahmi je bila razvita za pisanje prakritskih jezikov, indoarijskih jezikov, ki so v jezikovnem razvoju Indije sledili staroindijskim. Najstarejši dokazi o pisavi brahmi so najdeni po vsej Indiji na napisih cesarja Ašoke (3. stoletje pr. n. št.). Nekateri od njih so napisani tudi v aramejščini, magadščini in grščini. Ti skalni edikti oznanjajo budistično vero in s svojo umestitvijo dokumentirajo obseg Mavrijskega cesarstva. Domneva se, da je bila pisava izumljena šele v srednjem indoarijskem obdobju. Razvoj pisave brahmi je verjetno celo naročil Ašoka. Starejša besedila so se namreč stoletja prenašala ustno, preden so bila zapisana. Na napisih cesarja Ašoke je bila uporabljena tudi pisava kharošti, ki temelji na aramejskem modelu (8. do 6. stoletje pr. n. št.) in se je tako kot aramejska pisava pisala od desne proti levi. Kharošti se najde le v severozahodni Indiji.

Brahmijska pisava se je v naslednjih stoletjih še naprej razvijala, odvisno od različnih razpoložljivih pisnih materialov. Oblike znakov so se precej spremenile, osnovno načelo pa se je ohranilo.

Majhno število raziskovalcev meni, da brahmijska pisava, ki se piše od leve proti desni, izhaja iz indske pisave, ki izvira iz 3. in začetka 2. tisočletja pr. n. št., čeprav vmesnih stopenj niso našli.

Drugo, bolj splošno sprejeto stališče je, da so ustvarjalci brahmijske pisave prevzeli ideje iz semitskih pisav, najverjetneje iz aramejske pisave, ki se piše z desne proti levi, čeprav se omenja tudi grška pisava, ki se piše od desne proti levi. Na podlagi tega načela je bila nato iz aramejske pisave ustvarjena posebna pisava.