Avesta(, Book Pahlavi: ʾp(y)stʾk' (abestāg), اوستا (avestâ)}} je besedilni korpus verske literature zaratustrstva. Vsa njena besedila so sestavljena v avestanskem jeziku in napisana z avestansko abecedo. Predstavlja največjo literaturo staroiranskega obdobja in vsebuje najstarejša besedila v katerem koli iranskem jeziku.
Posamezna besedila Aveste so bila prvotno ustne sestave. Nastajala so v dolgem obdobju več stoletij v avestanskem obdobju (morda od 15. stoletja pr. n. št. do 4. stoletja pr. n. št.). Pisni prenos se je začel veliko pozneje v sasanidskem obdobju (224 do 651 n. št.), z nastankom avestanske abecede. Nastala besedila so bila nato zbrana v večzvezkovno izdajo sasanidske Aveste. Ta izdaja je bila po islamski osvojitvi Irana izgubljena in le majhen del se je ohranil, raztresen po številnih posameznih rokopisnih tradicijah. Najstarejši ohranjeni fragment takega rokopisa datira v leto 1323 n. št.
Za razliko od sasanidske Aveste, ki je bila organizirana tematsko, ohranjeni avestanski rokopisi ustrezajo različnim obredom, v katerih se uporabljajo. Domneva se, da je prav njihova redna uporaba zagotovila njihovo ohranitev do danes. Glavno besedilo je Jasna, ki je dobila ime po ustreznem obredu, v katerem se recitira. Razširitve obreda Jasna vključujejo Vendidad in Visperad. Poleg teh visokih liturgij avestanski korpus obsega krajša liturgična besedila, zbrana v Khordeh Avesti ali 'Mali Avesti'. Poleg Jaštov so ta druga manjša besedila še Nyayesh, Gāh, Sih-rozag in Afrinagans.
